Ob tem častitljivem jubileju je duša Zavoda V-oglje Barba Štembergar Zupan, ki jo ves čas vztrajno podpira partner Niko Zupan, upravičeno ponosno povedala: »Deset let je minilo, odkar sva si drznila sanjati z odprtimi očmi ter odprla novo poglavje svojega dela in ne nazadnje tudi slovenske keramike.« Ob tem ne pozabi izraziti hvaležnosti sinovoma Anžetu in Andreju, ki sta ju ves čas razumela, sprejela mnoga odrekanja in jima pomagala. Občina Šenčur je s svojim razumevanjem in podporo omogočila, da imajo v njihovem muzeju edino stalno zbirko umetniške keramike v Sloveniji, ki je ves čas na ogled. Letos bo bogatejša za nova dela, ki bodo nastala na simpoziju. V devetih letih so gostili 98 umetnikov in likovnih kritikov iz 27 držav.
Na tem jubilejnem simpoziju je tudi Sofija Bunardžić, ki ima kolonijo umetniške keramike v vasi Zlakusa pri Užicah. Leta 2005 sta bila v tej koloniji tudi Barba in Niko in naslednje leto prenesla njihovo izkušnjo v Slovenijo. Tam sta spoznala posebno glino, ki je sestavljena iz polovice gline in polovice kalcita. Sofija z njo na tradicionalen način izdeluje umetniške skulpture na srednjeveških vretenih. Tega sta se naučila tudi Barba in Niko in orodje prenesla v svoj atelje. Po tej izkušnji se je leta 2006 zgodila prva kolonija umetniške keramike v okviru domačega lončarskega ateljeja. Kolonija pa je kmalu prerasla v simpozij. Z namenom dobre organizacije in promocije keramike so ustanovili zavod V-oglje.
Švedsko umetnico Edito Rydhag je leta 2010 simpozij tako navdušil, da je prevzela pobudo in bila promotor Zavoda V-oglje kot centra keramike za sprejem v elitno svetovno združenje keramikov International Academy of Ceramic (IAC). Barba in Niko sta ob tem enako hvaležna tudi Jasmini Pejčić in Tomašu Prolu. Zavod V-oglje je član IAC od leta 2011.
Letos na simpoziju ustvarja tudi Sevim Cizer, profesorica iz Turčije, ki vodi oddelek keramike na Dokuz Eylül Univercity v Izmirju. Pri svojih delih zelo rada uporablja kose iz arheologije. Ukvarja se predvsem s površinsko obdelavo s tero sigilato, to je barva na osnovi zemlje, ki jo dobiš v naravi. To barvilo za keramiko je preučevala 20 let in na podlagi teh izkušenj tudi napisala knjigo. Barba se že veseli: »Po njenih navodilih bomo tero sigilato naredili tudi iz slovenske zemlje. Tak izdelek je čudovito sporočilo.« V Turčiji imajo zelo bogato znanje o keramiki, izredno spoštujejo tradicijo, ki jo nadgrajujejo s sodobnimi dognanji, dizajnom, tehnikami in podobnim. Pri tem so zelo odprti in spodbujajo kreativnost. Doslej je na simpoziju v Vogljah sodelovalo že pet umetnikov iz Turčije.
Nikolaj Mašukov, po rodu iz Sibirije, iz Krasnojarskega, zdaj živi in ustvarja v Sloveniji. Bil je že na prvem, zdaj pa je tudi na jubilejnem desetem srečanju umetnikov v Vogljah. »Za mene je največji živeči umetnik v Sloveniji in izjemen človek. Kadar koli sem prišla k njemu s kakšnim vprašanjem, sem dobila dober odgovor in prijazno besedo, kar je neprecenljivo. V čast mi je, da je naš gost in da bomo imeli kakšno njegovo novo delo,« vzneseno pove Barba.
»Pri slikarjih je pomembno, da razumeva njihove potrebe, širino njihovega umetniškega ustvarjanja, likovne zakonitosti... Na drugi strani pa je pomembno, da slikarji spoznajo keramiko kot drugi vidik ustvarjanja, da v svojih krogih govorijo o keramiki in o možnostih umetniškega izražanja z njo, da tudi industrijska keramika lahko dobi osebno noto, lasten izraz in je lahko del umetnosti tudi predmet, ki ga vsak dan uporabljamo, denimo poslikan krožnik, estetsko dodelan, je lahko uporaben, lahko pa je le okras… Bistveno je, da likovniki v svojih krogih govorijo o keramiki, keramiki pa v svojih o likovni umetnosti, da se zavedajo likovnih zakonitosti, dizajna itd.« Pravkar v muzeju razstavljajo člani likovne sekcije KUD Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Lojz Kraigher iz Ljubljane.
Prav ta interaktivnost daje bogate sadove tudi v sodelovanju s študenti fotografije doc. Arneja Hodaliča. Barba jih pohvali: »Študenti so izredno ustvarjalni in njihove fotografije krasijo najin katalog. Midva pa jih promovirava poleg naših umetniških izdelkov doma in v tujini. Nastali so portreti, ki so enkratni, kamor koli jih postaviva, in zelo sva ponosna nanje. Umetniki so tudi presrečni, ko vidijo svoje portrete v drugačni luči, tako da sodelovanje različnih umetnosti resnično daje bogate rezultate.« K temu sodi tudi sodelovanje s podjetjem Livartis livarskega mojstra Boruta Kamška, ki ga z umetniki obiščejo vsako leto in ki udeležencem simpozija omogoči, da naredijo manjše delo v bronu. (sč)
