Že od leta 2006 gostita mojstre te umetnosti v vasi Voglje, kolonija pa je postala simpozij mednarodnega ugleda. V občini Šenčur niso stali križem rok in so pokazali, da tudi manjši kraji lahko najdejo svoj prostor na svetovnem kulturnem zemljevidu. V svojem majhnem muzeju imajo edini pri nas stalno razstavo keramike.

"Sprejem Zavoda V - oglje v svetovno združenje keramikov je izreden uspeh za vse, ki pri tem delamo. Sprejet si lahko le na priporočilo treh svetovnih umetnikov, v njem je le okoli 30 članov med galerijami, šolami, kamor sodi tudi naš zavod, ki je v šestih letih privabil 59 umetnikov iz 18 držav," je dejala nekdanja odlična plavalka in zdaj dolga leta priznana umetnica Barbara, Niko pa je ob tem dodal, da so razsežnosti sprejetja v to združenje tako v ugledu dogajanja v Vogljah kot v možnostih, ki se odpirajo. A to le v tujini - doma namreč naše ministrstvo za kulturo vztrajno odklanja pomoč mednarodnemu simpoziju.

Obrazložitev: dogodek lokalnega pomena in celo izbor povabljenih umetnikov so vrli kulturni birokrati postavili pod vprašaj. Župan Miro Kozelj je ob tem domačem zanikanju dodal: "Svet ceni, kar počneta človeka, ki imata rada umetnost in ki sta Voglje in Šenčur umestila na svetovni zemljevid. Mi skušamo pomagati po svojih močeh, a ne razumemo, da v Ljubljani ni posluha za dolgoletno mednarodno dogajanje. Prej bodo za Voglje vedeli v New Yorku kot v naši prestolnici..."

Umetniško keramiko prvič lahko študirajo tudi na naši akademiji: "Čudno je le, da nimamo srednješolskega, osnovnošolskega izobraževanja. Sama se trudiva tudi na tem področju, rada obiščeva šole in tudi v času simpozija je v Vogljah vsakdo dobrodošel, da vidi pri delu res znane umetnike keramike," je dejala Barbara Štemberger.

Vas Voglje in občina Šenčur ter dva prizadevna in ustvarjalna umetnika tako sodijo v veliko svetovno družino umetniških keramikov. Sprejetje v združenje odpira vrata po vsem svetu. In koliko stane simpozij z gostovanjem umetnikov, ki dva tedna ustvarjajo vsako leto v Vogljah in pustijo svoje izdelke v stalni zbirki muzeja v Šenčurju? Okoli 20 tisočakov, trdita zakonca, in seveda dodata: "Najinih ur ne štejeva!"