Zdaj pa se za trenutek zazrimo še v leto 2003, torej v čas slovenske renesanse, ko smo začeli napihovati balone izobilja. Begunci nas tedaj še niso ogrožali, so pa ameriške sile izvedle invazijo na Irak. In bodoči slovenski intelektualci so tudi tistega leta slavili žur vseh žurov. »Množica zabave željnih študentov je po sredini Škisovi tržnici na stadionu Ilirija in v parku Tivoli za seboj pustila množico smeti, praznih steklenic in plastenk. Vnos kakršne koli pijače na prireditev so namreč preprečevali varnostniki, zato se je del mladih odločil za zabavo po bližnjih travnikih. Vse možne čistilne službe so že na delu. Organizatorji tako zagotavljajo, da bo ožji del prizorišča čist že danes zjutraj, do konca tedna pa naj bi bila tudi okolica urejena. Ob množičnih prireditvah pri nas udeleženci še vedno radi pozabijo na kulturen odnos do okolice. Pa naj bo to prvomajska zabava na Rožniku ali druženje bodočih intelektualcev,« so poročali časopisni novinarji.
Pet let kasneje so bili begunci še vedno daleč in določena pravila so v državi še vedno veljala. »Kljub temu je bila površina zelenega telovadišča naslednji dan polna plastičnih krožnikov in kozarcev. Študentje jih očitno niso prav vestno odmetavali v koše, zaradi česar so imeli naslednji dan precej dela s čiščenjem. Da so študentje za seboj pustili ogromno odpadkov, so nam povedali Snagini delavci, ki so jih odpeljali okoli 60 kubičnih metrov, čistili pa so vse od Tivolija do Slovenske ceste,« smo spomladi leta 2008 zapisali v Dnevniku. In med letošnjo Škisovo tržnico, torej leta 2015, ni bilo prav nič drugače – bodoči slovenski intelektualci so v smetišče spremenili tudi travnato površino med ekonomsko in upravno fakulteto.
Resnica, to je moja dežela.
