Koncesionarji zaposlujemo 1200 ljudi, skupaj s pogodbenimi delavci in njihovimi družinami je v gozdarstvo vpetih vsaj pet tisoč ljudi. Toda v zakonu trenutno ni varovalke za ohranitev teh delovnih mest. Menim, da bi lahko državno podjetje pri oddaji del vzpostavilo javno-zasebno partnerstvo, vendar je treba jasno zapisati, kaj bo kdo delal, saj je to najpomembnejše.
To bi moral predpisati poslovni načrt novega podjetja, ki pa ga očitno ni še nihče pripravil, vsaj ne da bi bil znan javnosti. Dvomim, da ga skrivajo, saj se take stvari v Sloveniji ne da skriti. Poleg tega, če pripravljalec zakona nima izhodišč, kakšne cilje zasledujemo z ustanovitvijo podjetja, je poslovni načrt težko napisati. Že v preprostih učbenikih ekonomije piše, da mora vsaka gospodarska družba obvladati temeljne poslovne funkcije. Ko bomo ugotovili, katere so te funkcije v nastajajoči družbi in kdo jih bo opravljal, bomo hitro prišli do rešitve.
Poznate kakšno podjetje, ki je nastalo brez poslovnega načrta, kot nastaja to?Ne! Imamo še pravila iz leta 1948 ob ustanavljanju gozdarskih družb. Takrat so predpisali, katere poslovne funkcije mora imeti podjetje. Če bi se aktualna vlada zgledovala vsaj po tem dokumentu iz leta 1948, bi imeli zdaj na mizi bolje pripravljeno gradivo o ustanovitvi družbe Slovenski državni gozdovi, d. o. o., kot ga imamo. Vprašanje je, komu ustreza takšno gradivo.
Če bi bili predsednik vlade, bi zakon o upravljanju državnih gozdov, ki je v vladni obravnavi, poslali naprej v državni zbor?Takšnega, kot je trenutno, nikakor, ker ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Ne moti me ustanovitev državnega podjetja, toda takoj bi bilo treba razmejiti, kaj bo kdo delal. Osnovno izhodišče zakona je, da doma predelamo premalo lesa, ker ni surovine. A ne bi rekel, da to povsem drži. Za marsikatero skupino lesnih sortimentov namreč sploh nimamo porabnika. Kam bomo z milijonom kubičnih metrov lesa za iverne plošče, če nimamo niti ene tovarne, ki bi jih predelala? In je tudi jutri ne bomo imeli, saj ne vidim vlagateljev, ki bi prišli k nam. Pogovarjamo se o 1,2 milijona kubičnih metrih lesa iz državnih gozdov na leto, od tega je polovica listavcev, nimamo pa predelovalnih središč zanje, ne za slab ne za dober les. Javor, Meblo, Novoles, Vipap ... vse smo zaprli.
Bo torej les kljub novemu državnemu gozdarskemu podjetju še naprej odhajal v tujino?Saj druge možnosti ni. Če imamo trenutno potreb za predelavo 600.000 kubičnih metrov lesa iglavcev, posekamo pa ga dva milijona kubičnih metrov, kam lahko damo preostanek?
To pomeni, da bo šel po novem les iz države na državnih kamionih, ne več na zasebnih, saj jih namerava država kupiti dvajset?Ne vem, ali imajo pripravljalci zakona sploh predstavo, koliko delovišč je v državnih gozdovih. Vsaj deset tisoč jih bo vsak dan odprtih po vsej Sloveniji. Če država noče, da ji bodo les na njih pokradli, bo morala v primernem času tja poslati človeka in kamion, da bo ta les odpeljal. Za to pa potrebuje kritično maso ljudi, vsaj 65, ki bodo opravljali meritve in bodo imeli pri sebi vsaj 120 kamionov. Dvajset, kolikor naj bi jih kupilo državno podjetje, zato ni nič. Bolje je, da nima nobenega. Zakaj bi jih imelo dvajset, če jih mora še sto najeti?
Državno podjetje naj bi samo prodajalo les. To naj bi počeli ljudje, ki so zdaj zaposleni na Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov...Ti delavci tega lesa ne morejo prodajati, saj tega do zdaj niso počeli.
Bi si po doslej znanih izhodiščih za ustanovitev državnega gozdarskega podjetja upali postati njegov direktor?To je zgolj hipotetično vprašanje. Nastajajoče podjetje je še brez poslovnega načrta osnovnih funkcij. Najprej je potrebno to jasno definirati, potem obstaja možnost, da se vsebinam postavijo ustrezni ljudje, ki bodo to izvrševali. Ob zapisanem ni nobenega zagotovila, da bo upravljanje državnih gozdov v prihodnje boljše kot doslej, kar je od države neodgovorno. Očitno ne bo nihče odgovarjal za to, če bo še slabše. Tudi si ne predstavljam, kako se bo domača lesnopredelovalna industrija oskrbovala s slovenskim lesom. Tako, da bo poslala na kmetijsko ministrstvo ali na novo družbo seznam želja, kakšne vrste lesa hoče? Če bomo s tem uredili nabavo surovine, potem ne vem, kaj smo počeli doslej.
Nikjer tudi ni podatka, koliko zaposlenih bo imela družba, saj brez tega ni mogoče ovrednotiti, kakšni bodo stroški dela. Koliko jih bo morala zaposliti po vaše?Če je osnovna zahteva pripravljalcev zakona, da državno podjetje prodaja les, potem je to funkcijo treba imeti stoodstotno pokrito, zato potrebuje vsaj sto zaposlenih. Če kupcem ne bo dostavljala lesa, ampak ga bo prodajala na panju, kar je predvideno za drugo polovico leta 2016, to zagotovo vodi v popolno anarhijo na slovenskem trgu. Prodaja na panju pomeni prodajo lesa, ko drevo še stoji v gozdu, zato si kupec sam izbere izvajalce in se sam odloči, komu bo prodal hlodovino. To pomeni, da jo bodo pretežno kupovali Avstrijci in jo vozili v Avstrijo. Enako bo storil slovenski kupec, saj mu domači predelovalec lesa ne bo mogel plačati izlicitiranih pogojev. Prodaja na panju, ki je predvidena za drugo polovico leta 2016, lahko torej povzroči, da bo v pol leta ugasnilo še tistih dvajset solidnih žag, kolikor jih premoremo, saj ne bodo imele dovolj surovine ob naročilih v pravem času.
Novemu podjetju bodo priključili tudi gozdarsko družbo Snežnik, ki je v 73-odstotni lasti države in je prav tako koncesionar v državnih gozdovih. Oni so najbrž opremljeni z najsodobnejšo mehanizacijo?Prej bi rekel z zastarelo. To je pretežno žagarsko podjetje. Njihovo gozdarstvo je na ravni večjega samostojnega podjetnika, imajo pa zagotovljeno surovino za svojo žago. Priključitev dela take družbe v ničemer ne omogoča izkoriščanja državnih gozdov. Da bi imela država lastne predelovalne obrate, pa mislim, da je neumnost. Sam proizvodnih zmogljivosti ne bi tlačil v novo firmo, tudi ne žičnic za spravilo lesa, procesorjev, kamionov, saj jih v Sloveniji že imamo. Če kupimo stroj in ga upravlja nestrokovna ekipa, bodo same težave in bo večji del leta stal. Tudi pet let se namreč ljudje uvajajo v uporabo strojev za spravilo lesa.
Če sanjamo o novih predelovalnih centrih – poleg tistih, ki jih že imamo – pa bodo propadli tisti, ki že delujejo. Smiselno bi bilo kvečjemu to, da pritegnemo tujega vlagatelja v obrat za predelavo manj vrednega lesa. Torej ponovno aktiviranje papirnice ali tovarne ivernih plošč. Te surovine imamo vsaj milijon kubičnih metrov, tovarne, ki bi jo predelovala, pa v neposredni bližini ni, zato surovino vozimo v Italijo in Avstrijo. In tu je naša niša.
Tudi Hrvaška ima državno gozdarsko podjetje. Kako uspešno je?Tam vedno več lesa v državnih gozdovih, ki jih je kar osemdeset odstotkov, posekajo zasebniki, po lanskem žledu so odstranili manj kot polovico poškodovanega drevja, v osrčju njihovih gozdov v primorsko-goranski županiji pa se tamkajšnje žage oskrbujejo s slovenskim lesom. Za nameček ta družba v hrvaški državni proračun ne prispeva niti lipe, nasprotno, iz njega celo dobiva denar.
Avtorji slovenskega državnega podjetja ne dvomijo, da bo to ustvarjalo dobiček in v državni proračun na leto prispevalo vsaj 16 milijonov evrov. So ta pričakovanja realna?Močno dvomim, da je mogoče doseči tak iztržek. Novo podjetje bo verjetno poslovalo s pozitivno ničlo, na načrtovano nakazilo v državni proračun pa kar pozabimo. Taka številka je mogoča ob prodaji lesa na panju, saj tam ni velikih stroškov, razen nadzora. Toda nadzor nad takšno razdrobljeno prodajo je praktično nemogoč, tudi če imaš zanesljive ljudi.
Je imela stroka kakšno besedo pri nastajanju nove gozdarske družbe?Mislite na stroko iz gospodarstva? Ne vem. Niti kot združenje za gozdarstvo niti kot posamezniki nismo bili povabljeni k pripravi zakona. Že od samega začetka je problem v določitvi ciljev, ki jih želimo doseči s spremembo sistema gospodarjenja z državnimi gozdovi. Razne razprave niso dale nobenega odgovora. Verjetno tu pripravljalci niso imeli ravno srečne roke. Kdo vse od posameznikov je sodeloval pri tem gradivu, ne vem, bi pa bilo prav, da se avtorji podpišejo pod ta izdelek in odgovarjajo zanj.
