Lahko. Sploh če pogledamo zgodovino slovenske lesne industrije. Še pred 20 leti smo bili eden od evropskih lesarskih centrov. V Sloveniji smo predelali celotno količino domačega lesa, hkrati pa smo znali narediti kakovostne izdelke. Bili smo pomembni izvajalci inženiring poslov, hotele smo opremljali po vsej Evropi, v srednjem in višjem cenovnem razredu. Imamo tudi nekaj kultnih izdelkov, kot je kraljevi stol rex. Do pred kratkim je bil cenovni razred kuhinj Lipe Ajdovščina in Svee enak cenovnemu razredu italijanskega Scavolinija.
Do 70. let je bilo v lesarstvu zaposlenih 40.000 delavcev. Kje smo zavozili?Obrati za predelavo lesa, tudi drugod po Evropi, so bili vezani na lastništvo gozda. Danes je drugače: lastniki gozdov in primarni predelovalci lesa v Sloveniji niso povezani. V 50. in 60. letih smo poznali gozdno-lesna gospodarstva, od katerih je vsako imelo obrat za predelavo lesa. Pri denacionalizaciji gozdov v 90. letih smo dobili 461.000 lastnikov gozdov.
Drugi problem je bil v tem, da so se lesna podjetja začela privatizirati. Vso akumulacijo so vlagala v privatizacijo, razvoja zato ni bilo, tržišče pa se je spremenilo. Ravno zaradi odsotnosti vlaganj v razvoj je propadla kopica večjih podjetij. Težko me je prepričati, da je delovna sila v lesarstvu predraga. Če se Avstrijcem splača delati kuhinje in jih prodajati po vsem svetu, se jih splača tudi nam. Po propadu velikih podjetij je nastal kup majhnih podjetij in mizarjev, ki se razvijajo. A v primeru, da bi mali mizarji hoteli zrasti v večje igralce, bi potrebovali izobraževanje, podporo bank in nekoga, ki bi jim odpiral vrata na tujih trgih. Podobno vlogo je imel v preteklosti Slovenijales.
Koliko delovnih mest smo ohranili v lesnopredelovalni industriji?Med 10.000 in 13.000. Čarobne paličice ni, vendar bi s pametnimi vlaganji delovna mesta lahko zviševali po tisoč na leto. Država bi k temu lahko veliko pripomogla. Eden od ukrepov, ki je pomagal lesni industriji, so bile subvencije Eko sklada za lesena okna. Podobno učinkovito bi znalo biti spodbujanje energetske sanacije stavb.
Zakaj se izvozi toliko hlodovine?Izvozi se okoli milijon kubičnih metrov hlodovine. Dejstvo je, da tolikšne količine lesa v obstoječih razmerah nismo sposobni predelati in ponuditi trgu po konkurenčnih cenah. Slovenski proizvajalci hiš večinoma kupujejo materiale, izdelane iz slovenske hlodovine v Avstriji.
Kako bi lahko zagnali primarno proizvodnjo lesa?Teoretično bi lahko posekali okrog šest milijonov kubičnih metrov lesa na leto. Zdaj ga posekamo tri do štiri milijone. Del lesa bodo kmetje vedno porabili za lastne potrebe in kurjavo. Od enega do dveh milijonov kubičnih metrov imamo hlodovine ter lesa za celulozo in plošče, ki ga je mogoče predelati. Večina obstoječih žagarskih obratov, z izjemo postojnskega, ki lahko predela 100.000 kubičnih metrov lesa, ima v primerjavi z evropskimi obrati nizke zmogljivosti. Na leto lahko predelajo okoli 30.000 kubičnih metrov lesa. S tolikšno zmogljivostjo ne moremo biti konkurenčni Avstrijcem, kjer pravijo, da se ne splača postavljati žagarskega obrata za predelavo iglavcev z zmogljivostjo pod pol milijona kubičnih metrov. Takšen obrat stane okoli 40 milijonov evrov. Vprašanje je, ali bi bili z novim žagarskim obratom konkurenčni sosedom, ki imajo urejene trge in amortizirane obrate. Drugo vprašanje je, ali je smiselno vlagati v kakšno drugo tehnologijo. Obstaja takšna, ki je rentabilna že pri 100.000 kubičnih metrih predelanega lesa.
Kateri koraki bi morali slediti po vzpostavitvi primarne proizvodnje lesa?Lastniki gozdov in lastniki primarne proizvodnje bi morali biti lastniško povezani. Lastniki proizvodnje bi morali biti tudi končni uporabniki, torej podjetja, ki les predelajo v pohištvo, stavbne objekte... Ker so obstoječi uporabniki premajhni, da bi lahko porabili ves les, bi potrebovali večjega. Vprašanje je tudi, ali je smiselno izdelovati nizkocenovne proizvode. Razmišljati bi morali o proizvodnji novih kompozitnih materialov, ki se med drugim lahko uporabljajo v pohištveni in gradbeni industriji.
Kaj bi lahko država naredila v okviru nove evropske finančne perspektive? Lesarstvo je navsezadnje panoga z najbogatejšim surovinskim zaledjem. Bi morala lesarstvo vključiti v pametno specializacijo, s čimer bi omogočili enakomeren regionalni razvoj Slovenije?Sedanja tehnologija je iz prejšnjega stoletja. S pametno specializacijo pa bi lahko lesarstvo spravili na raven 21. ali 22. stoletja. Za pridobivanje nanoceluloze in dragocenih kemikalij lesa v Sloveniji skorajda ne uporabljamo.
Koliko bi znašala naložba za postavitev obrata za proizvodnjo nanoceluloze?Nekaj deset milijonov evrov. Težko je oceniti, saj takšne tovarne na svetu še ni. Na oddelku za lesarstvo pri ljubljanski biotehniški fakulteti smo zadevo razvili na laboratorijski osnovi. Ob pametni tehnologiji in specializaciji bi vse materiale, ki smo jih razvili, lahko relativno hitro komercializirali oziroma jih spravili na trg.
Komercializirati nam je že uspelo Silvanolin za zaščito lesa in Silvapro (termično modificiran les). V sodelovanju s Silvaproduktom in M Soro smo razvili z voskom obdelan les, ki ga v okviru evropskega projekta Wintherwax poskušamo razširiti na trgu. Vsi trije izdelki so svetovni patenti.
Koliko bi lahko iztržili od kubičnega metra lesa, če bi iz njega izdelovali nanocelulozo?Tudi 10.000 evrov. Gre za material, ki bi lahko nadomestil karbonska vlakna. Če bi bil cenovno dostopen, bi lahko iz njega izdelovali oblačila, nahrbtnike, opremo za računalnike… To je le ena od možnosti, ki so na voljo. Izjemna priložnost so tudi komercialno zanimive kemikalije. V Sloveniji jih že izdeluje Tanin Sevnica. Tudi izolacijske plošče iz starega celuloznega papirja smo razvili na naši fakulteti. Priložnost je tudi proizvodnja materialov za fasade, ki jih ni treba vzdrževati od 30 do 40 let. Prednost biotehniške fakultete je v tem, da imamo pokrito celotno verigo, od gozdarstva do končnega izdelka. Težava je v tem, da imamo v Sloveniji 800 podjetij, ki se ukvarjajo z lesarstvom, na oddelku za lesarstvo pa je polno zaposlenih osem raziskovalcev.
Po dveh desetletjih se prihodnje leto iztečejo koncesije za upravljanje državnih gozdov. Ena od možnosti, za katero se zavzemajo na kmetijskem ministrstvu, je ustanovitev državne gozdarske družbe, ki bi gospodarila s temi gozdovi. Druga možnost, ki se omenja, pa je, da bi koncesije za sečnjo v državnih gozdovih podelili nekaj lesnopredelovalnim centrom, za kar naj bi se zavzemali v stranki SMC. Kateri scenarij bi bil primernejši?Ustanovitev gozdarske družbe, ki bi upravljala državne gozdove, je bolj dodelana ideja, saj preprečuje posege politike, poleg tega je bolj razvojno usmerjena. Sploh če bi jo vezali na pametno specializacijo in razvoj novih znanj, ki v Sloveniji že obstajajo. Po znanju se uvrščamo med najboljših pet fakultet v Evropi. Tovrstne fakultete v več evropskih državah sicer zapirajo. To bi veljalo izkoristiti. Če bi koncesije razcepili, pa je več možnosti za deviacije.
Ključno vprašanje je, kdo bi vodil gozdarsko družbo. Če jo bo nekdo, ki je sposoben in ima vizijo, je prednost v tem, da bomo imeli nenadoma na trgu velikega igralca za slovenske razmere. Ta bi lahko odkupil milijon kubičnih metrov lesa, najemal obstoječo mehanizacijo, delovno silo… Vprašanje je tudi, ali smo v Sloveniji sposobni predelati vse količine domačega lesa. Zato bi morala družba z evropskimi sredstvi vlagati v predelovalne obrate in napredne tehnologije. V tem primeru bi lahko postali narekovalec trendov. V nasprotnem bomo le slabi posnemovalci.
Kaj bi lahko v primeru prave strategije slovenska lesna industrija pomenila v evropskem prostoru leta 2030?Zaradi majhnosti globalni igralec sicer ne bi mogli postati. A podobno kot smo včasih Finsko poznali po Nokii, bi bila lahko Slovenija znana po lesu in inovativnih visokotehnoloških izdelkih iz lesa. Lahko bi postali eden od evropskih centrov predelave lesa.
Kolikšen delež BDP bi lahko v tem primeru ustvarili z lesno industrijo?Če ta zdaj znaša dva, tri odstotke, bi lahko celotna gozdno-lesna veriga predstavljala 10 odstotkov BDP. Turizem bi lahko presegli. Ustanovitev direktorata za lesarstvo je dobrodošla. Še vedno pa je ključno vprašanje, ali ga bo vodila kompetentna oseba.
