»Veliko znanstveno odkritje – Nasa bo naznanila rešitev skrivnosti na Marsu.« S takšno napovedjo včerajšnje tiskovne konference je ameriška vesoljska agencija v zadnjih dneh burila domišljijo ljubiteljev vesolja in znanosti. Tisti, ki so pričakovali oznanitev, da življenje na Zemlji ni več edino, za katerega vemo, so morda ostali razočarani. Toda vsaj Nasini znanstveniki sami so navdušeni nad tistim, do česar so se po več letih raziskovanja dokopali. »Mars ni suh planet. Pod določenimi pogoji na njegovi površini obstaja tekoča voda,« je na tiskovni konferenci, ki so jo prenašali po spletu, dejal Jim Green, direktor za planetarno raziskovanje.
Brez deročih rek
Voda se na površini Marsa pojavi na območjih, kjer je zgodnja pomlad, potem se poleti okrepi in izgine jeseni, pravijo pri Nasi. To so potrdili z opazovanjem formacij na strmih pobočjih, ki se pojavljajo in izginjajo. Formacije so široke od pol do pet metrov, dolge tudi več sto metrov in očitno nastanejo zaradi prisotnosti slane vode. To pa niso reke ali potočki – gre za tanke plasti mokre površine, globoke ne več kot centimeter – nekaj podobnega obstaja na Antarktiki, pravijo. Ker pa jih je veliko, sklepajo, da je vode več kot devetdeset milijonov litrov.
Te temne črte na pobočjih so odkrili že pred časom. »Tri leta smo potrebovali, da smo prišli do teh beleženj. Zdaj lahko mirno rečemo, da je tekoča voda tista, ki povzroča nastanek teh formacij,« je dejal Lujendra Ojha. Ojha je zelo obetaven mladi znanstvenik, ki je leta 2011 med študijem na Univerzi v Arizoni pri vsega 21 letih v znanstveni reviji Science objavil prispevek, ki je teoretiziral natančno o tem, kar je včeraj potrdila Nasa.
K odkritju je bistveno pripomogel orbiter, ki kroži okoli Marsa, s katerim sestavljajo zemljevid njegove površine v visoki resoluciji (doslej le približno štiri odstotke površine), oziroma instrument na orbitru, s katerim lahko določijo kemično sestavo površine in s katerim so prišli do ugotovitev. Zaradi drugačnih atmosferskih razmer lahko na površini Marsa tekoča voda obstaja le v temperaturnem razponu med nič in desetimi stopinjami Celzija, so povedali predstavniki Nase. Toda če gre za slano raztopino (najpogosteje omenjajo natrijev perklorat, ki so ga na Marsu odkrili leta 2008), je lahko voda tekoča do temperature –70 stopinj Celzija (podobno kot se nastanek ledu na cesti prepreči s posipanjem soli).
Dileme z okužbo
Znanstveniki so prepričani, da voda obstaja ne le na Marsu, ampak v obliki ledu in verjetno oceanov tudi pod površjem vsaj dveh lun Jupitra oziroma Saturna. Za Mars trdijo, da je imel pred tremi do štirimi milijardami let na površju do poldrugi kilometer globok velikanski ocean, potem pa se je nekaj zgodilo in je voda izginila.
Novi podatki predstavljajo tudi nove izzive za znanstvenike, tudi zato, ker je obstoj vode nujna predpostavka za življenje. »Če bi šel človek kdaj na Mars, je to verjetno odličen vir vode,« je dejal Ojha in dodal, da bi bile človeške ekspedicije zato lahko tudi precej cenejše. Nasa sicer opozarja, da odkritje samo po sebi ne govori o tem, da na Marsu morda obstaja življenje, je pa korak, ki bo olajšal njegovo iskanje. Doslej so ga namreč skušali potrditi posredno, z iskanjem gradnikov življenja ali njegovih ostankov, zdaj pa se bodo lahko napotili neposredno k vodi. »Zdaj imamo krasno priložnost, da gremo na pravo lokacijo na Marsu in jo podrobno preiščemo,« je dejal Green.
Z obstoječimi roverji, kakršen je Radovednež, bo to sicer težko zaradi strmih pobočij, s katerih so prišli dokazi o tekoči vodi. Tudi naslednji rover Mars 2020, ki ga bodo izstrelili tega leta in bo namenjen tudi iskanju življenja, tja ne bo mogel. Težava je, da roverjev, ki jih človeštvo pošilja na Mars, ni mogoče stoodstotno sterilizirati kljub izredno visokim standardom, ki stanejo ogromno denarja. Zato za pristanek in območja raziskovanja izberejo mesta, kjer je po sestavi površine manjša verjetnost, da bi lahko Mars okužili z mikrobi z Zemlje. Oziroma je manjša verjetnost, da bi, kot je dejal Green, »na Marsu odkrili sami sebe«. Rover Radovednež bi se morda lahko približal takšnim mestom na oddaljenost dvajsetih metrov, a tudi če bi ga poslali na takšna mesta na gori Sharp, kjer je rover trenutno, bi verjetno trajalo več let, da bi jih s svojo »hitrostjo« dosegel.
