Katalonci so z razpletom nedeljskih parlamentarnih volitev stopili na pot, ki bi lahko v letu in pol pripeljala do odcepa s smerokazom »osamosvojitev«. A uresničitev ideje, ki ni zamrla vse prisilne priključitve Katalonije španskemu kraljestvu v 18. stoletju, bi lahko poleg nedvomnih koristi potegnila za seboj enormne stroške in za seboj postavila celo vrsto birokratskih ovir nadaljnjemu gospodarskemu razvoju najpremožnejše španske regije. Končni uspeh gibanja za samostojnost bi kljub temu pomenil zmagoslavje Katalonije in jasen poraz Španije, katere skrbi bi potencirala možnost domino efekta, ki bi se začel z odcepitvijo Baskije in njenega 67-milijardnega gospodarstva, nato Valencie ter še katere regije.
Visoka cena samostojnosti
Cilj velikega dela Kataloncev je jasen - pretrgati zajedavski odnos z Madridom. Bogata severovzhodna španska regija, kjer je BDP na prebivalca za 25 odstotkov višji kot v Španiji, vplača v davčno blagajno približno četrtino vseh davkov, s čimer pomaga financirati manj premožne regije. V nasprotni smeri iz prestolnice pa lahko vsako leto pričakuje zgolj nekaj več kot desetino davčnega kolača. Samostojnost bi nemudoma odpravila »nepravičnost« tovrstnih transferjev, kar bi bilo nedvomno pozitivno za Katalonijo.
»Španci bi z odcepitvijo Katalonije nedvomno veliko izgubili. Toda Katalonci na drugi strani verjetno ne bi pridobili toliko, kot si mislijo,« ocenjuje strokovnjak za mednarodno ekonomijo dr. Črt Kostevc. Integracija v gospodarskem smislu je po njegovem mnenju precej boljša od dezintegracije. Ta prinaša namreč določene ovire za podjetja v storitvenih panogah, kot je turizem, ali v proizvodnih panogah, kjer je seveda najbolje, da je ovir čim manj. Pri tem ne smemo pozabiti politične cene odcepitve, kateri bi verjetno sledili povračilni ukrepi iz Madrida. Toda vprašanje je, ali bi se politični pritiski na koncu dejansko tudi prenesli v gospodarstvo. »Gospodarski interesi so praviloma močnejši od političnih,« Kostevc ne pričakuje katastrofalnega upada poslovanja katalonskih podjetij, ki so izredno tesno povezana s španskim gospodarstvom.
Precej drugačnih razsežnosti bi bil prisilni izstop iz območja evra, kjer Katalonci ustvarijo skoraj 66 odstotkov izvoza. Odhod iz območja evra, četudi začasen, ne bi bil brez stroškov. Vrnile bi se meje in s tem carine. Katalonci bi morali odpreti novo centralno banko, vpeljati novo valuto, ustanoviti zunanje ministrstvo, carinsko in davčno upravo... Stroški odcepitve od Španije bi Katalonijo zagotovo stali več odstotkov BDP.
Porodni krči gospodarstva, ki prekaša finskega in irskega
Škoda za Španijo bi bila še precej večja. Pri 7,5 milijona prebivalcih je Katalonija lani ustvarila 209 milijard evrov BDP, samostojna bi bila večja kot Finska, Portugalska in Irska. Katalonija na čelu z velikani, kot sta proizvajalec avtomobilov SEAT in gradbeni konglomerat Abertis, obsega petino španskega gospodarstva, ki je peto največje v Evropi.
Gospodarsko premoč še bolje opiše podatek, da je v Kataloniji opravljenih kar 21 odstotkov vseh investicij v raziskave in razvoj, medtem ko je na njenih patentih uradih vložena tretjina vseh španskih patentov. Posledično je tehnološko najnaprednejša regija. Izvozi kar 45 odstotkov vseh visokotehnoloških proizvodov Španije, njen delež v izvozu je sicer 35-odstoten.
Odcepitev bi pomenila hud udarec za Španijo, pa bo do nje na koncu tudi prišlo? Kar sama se ponuja primerjava med Katalonci in Škoti, ki so se naveličani pošiljanja naftnih funtov v London, lani približali samostojnosti, a bili na koncu neuspešni. Podobno usodo napoveduje Kostevc tudi Kataloncem. »Bolj, kot se bo bližal datum referenduma, manj podpore bo za neodvisnost,« je opisal najverjetnejši scenarij.
