Danes v Kataloniji potekajo predčasne parlamentarne volitve. Prvič na skupni listi nastopajo levi in desni katalonski nacionalisti. Če jim bo uspelo dobiti absolutno večino, kar je zelo verjetno, se bodo v 18 mesecih odcepili od Španije. Pravzaprav imajo Artur Mas in drugi katalonski nacionalisti že jutrišnje volitve za plebiscit, torej za nadomestek referenduma, ki jim ga Madrid ne dovoli. »Kar bomo storili to nedeljo, je najpomembnejša odločitev v naši zgodovini. Dovolj je! Že tri stoletja trpimo,« je izjavila Carme Forcadell, predsednica katalonske skupščine.
Po nedavni raziskavi pariškega Centra za sociološke študije se ima sicer samo 21 odstotkov prebivalcev Katalonije samo za Katalonce. K njim bi lahko dodali 25 odstotkov vprašanih, ki se imajo bolj za Katalonce kot za Špance. Kar 42 odstotkov se jih ima enako za Špance in Katalonce in 5,2 odstotkov samo za Špance.
Zagovorniki odcepitve si prizadevajo preseči sklicevanje na katalonsko nacionalno identiteto. Del priseljencev poskušajo pritegniti na svojo stran, tako da poudarjajo razliko med davki, ki jih 7-milijonska Katalonija plača Madridu, in izdatki, ki jih Madrid nameni Kataloniji. Izračunali so, da Španija vsako leto »ukrade« Kataloniji 8 odstotkov katalonskega BDP, kar znaša 16 milijard evrov. To je zdaj postal glavni argument v prizadevanju za odcepitev. Torej bi z odcepitvijo Katalonija vsako leto pridobila 16 milijard evrov. Tako bi se izognila varčevalnim ukrepom, v nekaj letih bi vrnila svoj javni dolg, pokojnine pa bi se povečale za 10 odstotkov. Skratka, sporočilo priseljencem in omahljivcem je: če kdo ni s čustvi in zaradi svoje narodne pripadnosti za samostojno Katalonijo, potem naj bo zanjo z razumom in svojimi neposrednimi interesi.
Račun brez krčmarja
Vendar nasprotniki odcepitve menijo, da izračun 16 milijard ni realen, tudi zato ker ne upošteva stroškov nove države. Katalonskim nacionalistom očitajo tudi naivnost, ker menijo, da bodo Katalonci lahko obdržali špansko državljanstvo, da bo samostojna Katalonija avtomatično del Evropske unije in da se v gospodarskih odnosih z ostalo Španijo, ki je glavni kupec katalonskih izdelkov, ne bo nič spremenilo. Španski premier Mariano Rajoy je nedavno izjavil, da bodo v neodvisni Kataloniji njeni prebivalci težko obdržali špansko državljanstvo. V evropski komisiji pa so zelo jasno povedali, da Katalonija, če se bo odcepila, ne bo več članica EU. In če bo zaprosila za članstvo, se bodo morale s tem strinjati vse članice, torej tudi Španija. Če pa ne bo postala članica EU, bo Katalonija morala pri izvozu, tudi v Španijo, plačevati carino, kar bo zmanjšalo njeno konkurenčnost.
Tudi med etničnimi Katalonci se nekateri zaradi omenjenih razlogov bojijo skoka v neznano. Zadostuje jim zdajšnji federalni politični sistem Španije, kjer imajo zlasti Katalonci in Baski zelo veliko avtonomije. Tako je v Kataloniji v šolah učni jezik samo katalonščina, v Baskiji pa samo baskovščina, čeprav je španščina prevladujoči materni jezik v obeh avtonomnih skupnostih.
Toda večina katalonskih političnih voditeljev meni, da zaradi velike moči Špancev nasproti njim avtonomija ni zagotovljena. To naj bi v zadnjih 30 letih dokazovali nekateri grobi posegi osrednje oblasti v Katalonijo. Neodvisnost naj bi v prihodnosti tudi zagotovila ohranitev katalonščine v javni rabi. Katalonija naj bi se kot samostojna tudi lažje odzvala na tehnološke izzive 21. stoletja, tudi zato, ker bo Barcelona sama odločala o vlaganjih v infrastrukturo ter v raziskave in razvoj.
