»Bil sem posebno motiviran za to svetovno prvenstvo. Za to sem na Vuelti veliko žrtvoval. Pričakoval sem, da se bo v zaključnih krogih utrujenost tekmecev že poznala, zato sem vedel, kje je moja priložnost. In utišal sem kritike. Veliko komentarjev sem prebral, da ne vzdržim tako dolge dirke. Pokazal sem, da zmorem. Veselim se mavrične majice. Še naprej bi rad navduševal množice,« se je Peter Sagan veselil v Richmondu po izjemnem zaključku 82. dirke svetovnega prvenstva elitne članske kategorije.
Žilavi in navihani 25-letni Slovak iz Žiline je krenil v napad v predzadnji vzpetini pred ciljem, vzdržal sam v ospredju zadnja dva kilometra in le dočakal svoj veliki trenutek. Zagotovo bi že pred startom podpisal, da bi za mavrično majico zamenjal vseh 41 uvrstitev med peterico v sezoni, med katerimi je bila le ena večja zmaga v etapi Vuelte. Tudi vsa smola, deveti dan Vuelte ga je zbil motorist, se je obrnila v mavrično veselje. Čelada, rokavice in očala, ki jih je v pristnem veselju vrgel med veliko množico, bodo cenjeni spominki. Srebro je s sprintom v zasledovalni skupini dobil Avstralec Michael Matthews, bron pa Latvijec Ramunas Navardauskas.
Prav nasprotno se je prvenstvo končalo za slovensko šesterico. Brez hrepenenja. Le z jezo in razočaranjem. Gregu Boletu je prav pred tisto zadnjo vzpetino, kjer je Sagan sprožil odločilno akcijo, padla veriga z verižnika in sanj o visoki uvrstitvi je bilo konec (86., +3:45). Luka Pibernik in Luka Mezgec v zadnjih kilometrih nista zmogla več in sta končala skupaj na 47. in 48. mestu z zaostankom 55 sekund za Saganom. »Tri kroge pred ciljem sem spoznal, da bo konec zame prezahteven. Zadnja vzpetina je bila prezahtevna, da bi lahko sprintal,« je opisal Luka Mezgec. »Zaradi tega smo se skupaj odločili, da bomo vse moči usmerili v pomoč Gregu Boletu. Bil je močan, to se je videlo, a žal se je zanj in vse nas končalo zelo nesrečno,« je potožil. »Sicer sem vseeno poskušal, žal sem čez ključno zadnjo vzpetino po tlakovanem odseku ostal malce preveč zadaj, vmes se je naredila luknja v dolgi koloni in za nas je bilo upanja konec. Spredaj so bili sami specialisti za težke klasike. Tudi John Degenkolb, moj klubski kolega, mi je priznal, da je bil zanj finale prezahteven. Če on ni zmogel ostati spredaj, potem je vse jasno,« je pokomentiral. Posebej je pohvalil Luka Pibernika. Državni prvak je kot tretji najmlajši na startu preživel selekcijo. »Kar je naredil Luka, je za njegova leta izjemno. Ves dan je pomagal in še ostal do ključne Triindvajsete ulice v stiku. Bil je zelo močan. Mislim, da nismo dirkali slabo. Vsi drugi so opravili svoj del naloge. Zares žal mi je za Boleta. Bil je močan za deseterico.«
V prvi enajsterici so poleg nosilcev kolajn končali domala vsi, ki so jih strokovnjaki šteli v krog velikih favoritov od Kristoffa (4.), Španca Valverdeja (5.), Avstralca Gerransa (6.), Francoza Gallopina (7.) do zelo aktivnih bivših svetovnih prvakov Poljaka Michala Kwiatkowskega (8.), Poljaka Costa (9.), Belgijca Gilberta (10.) in nesojenega junaka Vuelte Nizozemca Dumoulina (11.). Ob izjemno visokem ritmu, ko je povprečna hitrost presegla 45 kilometrov na uro, so v ospredju ostali le kolesarji največjega kalibra. Američani so znali narediti spektakel iz novotlakovanih cest prav za namen 82. prvenstva.
Uvodni del dirke (191 kolesarjev, 44 držav) je nadzorovala nizozemska reprezentanca, če izvzamemo osmerico ubežnikov iz malih reprezentanc s paradnimi nameni. Slovenci so večinoma vso dirko vozili skupaj z izkušenim Božičem bolj v ospredju. Dokaj zgodaj, že šest krogov pred ciljem (100 km), je glavnina ob visokem ritmu že ujela paradne ubežnike iz malih reprezentanc in začeli so se tudi prvi resni napadi pod taktirko Belgijcev, Nizozemcev in Špancev. Slovenci so sprva malo zamujali, žrtev je bil Marko Kump, ki je po 160 kilometrih odstopil. Naslednje griče so bili Štangljevi varovanci bolj previdni in se držali v ospredju čez vzpetine, kar je bilo zaradi »elastike« in razbitja dolge kolone ključno za varčevanje energije. Srečno so se izognili tudi pastem, denimo množičnemu padcu (55 km pred ciljem), a oster ritem je terjal davek. Tri kroge pred ciljem (55 km), ko je povprečje zraslo na 45 km/h, sta v zasledovalni skupini že zaostala Kristijan Koren in poglavar Borut Božič (odstop v 13. krogu), ki je do tedaj opravil svojo vlogo. Ko so predpredzadnjič plezali čez griče, se je že začel ognjemet velikih (Mollema, Boonen, Kwiatkowski, Viviani, Amador, Moreno, Stannard). Nemci in Avstralci so držali glavnino na razdalji, ključni so bili zadnji štirje kilometri.
Za nameček ob smoli Boleta tudi na preizkušnjah v konkurenci mladincev, mlajših članov in članic slovenski predstavniki niso končali s presežki. Ob zelo podobnih razpletih vseh treh dirk, kjer se je na zadnjih treh vzponih naredila glavna selekcija, niso imeli moči ali sreče. Še najvišje je bil mladinec Jaka Primožič (21. mesto). Med mlajšimi člani je Rok Korošec končal na 25. mestu, a z veliko smole, saj je bila na dosegu morda tudi deseterica. Zaradi padca kolesarja pred njim je moral s kolesa v najbolj neprimernem trenutku, na začetku prvega od treh vzponov Libby Hill. Ob Urši Pintar (66. mesto) je najboljša slovenska kolesarka Polona Batagelj (57. mesto) izgubila stik za najboljšimi v predzadnjem vzponu dneva. Za prvakinjo Elizabeth Armistead je v šesti zasledovalni skupinici zaostala 1:11 minute. »To je bilo največ, kar sem zmogla. Dobro sem vozila na vzponih, tudi na tlakovcih sem pridobivala. Najtežje pa mi je bilo na prelomnicah in ravnini, kjer nisem imela toliko moči. Izčrpavanje sem plačala v zaključku,« je spoznala Polona Batagelj. Selektor Gorazd Penko je bil razočaran, še zlasti ker so bile podpovprečne tudi druge kolesarke BTC City Ljubljana.
