Zbor in orkester Rdeče armade je vedno vzbujal pozitivno strahospoštovanje. Mogočen zbor moških glasov je namreč znal premikati vse, kar je stalo pred njim. V eni od recenzij po gostovanju v Londonu v poznih šestdesetih se je navdušenemu kritiku zapisalo, da bi njihova sila glasov sama znala podreti berlinski zid. Tega ugleda si zbor ni prislužil s prepevanjem Beatlov, temveč s pesmimi iz svoje tradicije, najsi je šlo za vojaške pesmi, pesmi, povzete iz njihove državljanske vojne, skladbe, napisane za dvig morale znotraj velike patriotske vojne, ali že takrat – tudi zunaj Sovjetske zveze – popularne (staro)ruske ljudske napeve. Res smo tokrat poslušali mlajšega od dveh zborov Rdeče armade in morda zato tega programa praktično ni bilo zaslediti. Večji del je bil tako posvečen povprečni sejemski zabavi in prav žalostno je bilo spremljati sicer izvrstne pevce, ki so se dobesedno poniževali ob izvedbah Toma Jonesa, Daft Punk, judovske klasike Hava Nagila, Ode radosti, vrhunec »dna« pa je bila klovnovska izvedba Smoke on the Water na balalajke. V tistem trenutku me je v jezi prešinilo, da bi vse poslal v najbližji gulag na umetniško prevzgojo. Gotovo namreč nisem bil edini, ki je šel poslušat kozaške napeve, patriotske pesmi, pesmi čolnarjev z Volge, dočakal pa zborovski džuboks (kaos) brez vsakršne notranje umetniške identitete in rdeče niti. Z izjemno izvedbo komsomolske Poljuško polje so namreč dokazali, da še vedo, kako se stvari streže.
Nekoč se je šušljalo, da je bilo lažje priti v orkester Wilhelma Furtwänglerja kot v Zbor in orkester Rdeče armade. Danes se zdi, da tone v povprečje, kjer moraš biti prej dober zabavljač čim širše množice kot pa izstopajoč v glasbenem talentu in znanju.
