Nemška industrija in Slovenci.
Politični boji med Nemci in Slovenci na teritoriju SHS se bližajo svojemu koncu in se bodo po definitivni ureditvi naših severnih mej najbrže končali. Z ustanovitvijo države SHS so se zrušile nemške sanje o mestu do Adrije, odstranjena je nevarnost o političnem zavojevanju Slovencev. Sedaj preti pa druga v gospodarskem oziru. Te nevarnosti se nazadnje že ubranimo z visoko carino, toda to traja samo gotov čas. Kajti nobenemu ne bo padlo v glavo, da bi podpiral vedno tako carinsko politiko, posebno če bi dobil iz nemških dežel, posebno iz Nemčije industrijske izdelke za polovično ceno.
Naši časopisi so se že pečali z vprašanjem naše gospodarske bodočnosti. Rezultat vseh teh raziskovanj je, da Slovenija ne producira poljedeljskih produktov zadosti za svoje prebivalce, ampak da mora uvažati. Denar gre tedaj redno iz Slovenije. Strokovnjaki so sicer mnenja, da bi se produkcija našega polja dala zvišati, toda samo do gotove meje, ker poljedelec v Banatu, Slavoniji ali Bački z neprimerno manjšim trudom neprimerno več pridela. Edina rešitev gospodarskega procvita Slovenije je torej samo uporaba narodnih sil – vodnih moči, katere bi se potom električne napeljave v najoddaljenejše kraje dale izkoristiti za industrijo.
Industrija je naša gospodarska rešitev – teh misli so vsi. Sedaj pa poglejmo še praktično to našo rešitev. Če hočem naročiti v tovarni kak stroj, moramo plačati navadno pri nas 50 in tudi 100 % dražje v Nemški Avstriji ali Nemčiji in še dobim ga pri nas pozneje. Kot vzrok draginje navajajo delavske plače in 8urno delavno dobo, če pa vprašamo delavca, navaja pa za vzrok, da je življenje pri nas dražje kot v Nemčiji. Na žalost moramo priznati, da imata oba prav, tovarnar in delavec.(…)
Gospodarska rešitev ni odvisna od zvišanja, ampak od znižanja cen naših industrijskih izdelkov. – Po tem bi se moralo ravnati vse naše gospodarsko življenje – ne oziraje se na sosede. To nam bo pa le mogoče tedaj, če nam bodo oni ošabni in prezrljivi Nemci, katere smo kot naše »zaveznike« tako sovražili, sedaj kot naši sovražniki za vzgled, kar se pridnosti, organizacije, solidnosti in dela tiče. Potem bomo tudi mi lahko vihali nos, če ga bomo hoteli. Toda preje je treba dela in v spominu mi je ameriški polkovnik, ki je rekel meseca novembra na nekem banketu: »Vojno smo dovršili, sedaj pa gremo domov, kjer nas čaka delo, delo in zopet delo.«
Jugoslavija, 26. septembra 1919
Vprašanje prehrane.
Prejeli smo: Tukajšnja gospodarska zveza baje razpošilja Rotove agente med naše kmetsko ljudstvo, ki kupujejo krompir. Plačujejo ga po 75–80K za 100 kg. Ta krompir, ki so ga nakupili gospodje od gospodarske zveze, je namenjen v Nemško Avstrijo, kamor ga je že več vagonov odšlo pod pretvezo, da dobimo proti krompirju v kompenzacijo različne poljedelske stroje. Pri teh kupčijah dela gospodarska zveza seveda lepe dobičke, kajti krompir, ki ga plača tu po omenjeni ceni, proda v Nemško Avstrijo 100 kg za 150 do 200K. Do tu je vse v redu. Nastane pa vprašanje, kako se bo preživelo številno ljubljansko prebivalstvo, kako in po kakšni ceni bodo morali ljudje plačevati to najvažnejše prehranjevalno sredstvo? Naravno je, da bo kupčija gospodarske zveze znatno škodovala ljudstvu, akoravno nam ona misli postreči s poljedelskimi stroji. Za kmete bi to pač bilo nekaj, pomislimo pa tudi, da imamo delavske, nepremožne sloje. Naše mnenje je, da bi se kmetje lahko odpovedali poljedelskim strojem vsaj do takrat, ko bodo kupčijske zveze z inozemstvom ugodnejše in pri nas cene za ljudstvo vzdržljive, kar sedaj niso. Vsled izvažanja bodo cene živil pri nas vedno rastle ali vsaj ostale tako visoke, kot so sedaj. Ravno delavsko ljudstvo, ki si služi bori živež z delom, si že itak mora pritrgovati pri najnujnejših potrebščinah!
Treba pa je opisano zadevo tudi z drugega stališča obsojati. Če že gospodarska zveza obstoja v prid kmetskemu ljudstvu, naj bi bila vsaj toliko pravična, da bi dobiček, ki ga izvaja iz teh kupčij, privoščila posameznim občinam, v katerih nabira in kupuje krompir.
To bi bilo mnenje vseh tistih, ki ječijo pod pritiskom neznosne draginje sedanjega časa.
Naprej, 26. septembra 1919
Mlekarstvo v Sloveniji.
Da ne bo nepotrebnega vznemirjenja vsled počasnega oživetja slovenskih predvojnih mlekarn, naj služijo javnosti nastopna pojasnila:
Vsaka stavba mora imeti trden temelj, ki pa je manjkal – razen v Bohinju – slovenskemu mlekarstvu. Temelj mlekarstva tvorijo dobre krave-mlekarice; teh pa je v Sloveniji v splošnem bore malo. Krivda za to ne zadene mlekarskih veščakov, ne zadružnih mlekarn in ne kmetovalcev, marveč le činitelje, ki so dokaj brezglavo pospeševali našo živinorejo. Gojimo nekako »plemensko živino«, ne da bi pojasnili ali naj se ta izbira izmed živali, ki se odlikujejo po veliki pitalni zmožnosti ali izmed živali, ki se odlikujejo po dobri mlečnosti. Živali, ki so dobre za vse, so za vse skupaj zanič, kajti dobro rejena krava ni še nikdar bila dobra mlekarica. Potrebno je torej, da se orijentira najprvo naša živinoreja, preden pričnemo graditi nanovo naše mlekarstvo.(…)
Tedaj bi imeli danes že lahko gotov sloves na svetovnih trgih in narodnemu premoženju bi se bilo prihranilo nekoliko milijonov kron, ki kot pokvarjeno blago niso nikomur nič zalegli.(…)
Slovenec, 26. septembra 1919
