Maršal Svetozar Boroevič umrl v Celovcu.
Sinoči smo s Koroškega prejeli vest, da je v noči od 23. na 24. maja v Celovcu umrl maršal Svetozar Boroevič, bivši poveljnik avstro-ogrske soške armade. Od prevrata do svoje smrti je Boroevič živel kot zasebnik v Celovcu. Kakor čujemo, je želel priti v Jugoslavijo, a njegova zadeva še ni bila rešena.
Večerni list (Ljubljana), 25. maja 1920
Maršal Svetozar Boroevič.
V nedeljo ponoči je umrl nenadne smrti v Celovcu, zadet od mrtvouda, maršal Svetozar Boroevič, bivši vrhovni poveljnik takozvane soške fronte v svetovni vojni. Pokojnik je bil rodom Srb iz Hrvatske in pravoslavne vere. Bil je nedvomno izboren vojskovodja, morda najboljši, kar jih je imela pokojna Avstro-Ogrska. O njegovih zaslugah, ki si jih je pridobil z držanjem soške fronte za Jugoslavijo, kakor tudi o njegovih grehih, ki jih je zagrešil nad našim troedinim narodom, vladajo zelo različna naziranja. Dejstvo je, da mu naša vlada po prevratu ni dovolila, da bi se preselil v Jugoslavijo, katere državljan je bil, dasi je zagotavljal, da je bil vedno zvest sin svojega naroda. Potrt na duši in telesu se je nastanil v Porečah ob Vrbskem jezeru na Koroškem, kjer je umrl v prognanstvu kot siromak, pozabljen in zapuščen od vsega sveta. Pokopali so ga v torek v Celovcu. Našo armado je zastopal pri pogrebu polkovnik Kvaternik.
Domovina, 26. maja 1920
Maršal Boroevič.
(...) Sic transit gloria mundi, tako mine slava sveta! Avstroogrskega maršala Svetozara Boroeviča ni več med živimi. Dobojeval je bitke na Soči, preživel razpad Avstrije in v Celovcu pod nemško upravo dočakal svojo smrt. Težko je reči, če bo za njim žaloval kdorkoli izmed državnikov v državah, nastalih na razvalinah bivše ao. monarhije, razven Horthyja.(...)
Boroevič je bil – kakor večina generalov – do izbruha svetovna vojne malo znan mož. Svet je izvedel za njegovo ime šele tedaj, ko je vzšel krvavi mesec. Najprej je zaslovel kot strateg v Karpatih, kjer je izvojeval neke uspehe proti ruski carski vojski. Pozneje, ko je izbruhnila vojna z Italijo, ga je poslal generalni štab na soško fronto. Kako jo je branil, jo znano: Jugoslovani so Lahe naskakovali in padali v snopih, Madžari pa so dobivali lavorike. Z Madžari vred pa je priboril lavorike na račun jugoslovanske krvi tudi Boroevič: postal je maršal, in pozneje vitez reda Marije Terezije...
Ko je revolucija zrušila Avstrijo in je nastala Jugoslavija, se je znašel avstroogrski maršal na cesti. Ni mu bilo povšeči, da je moral sleči generalsko uniformo in postati navaden občan brez Svetlosti gospodarja kralja. Zato je prosil za sprejem v jugoslovansko vojsko, ki si pa ni hotela Boroeviča naprtiti na svoje rame.
Najsi se poudarja glede Boroeviča karkoli, trdno stoji samo eno: Boroevič je bil vojak, in kot tak borec za vojaški kruh in vojaško slavo. Da se je zavedel jugoslovanske narodnosti, je morala Avstrija razpasti. Soče ni branil v zavesti, da je zemlja na obeh njenih bregovih jugoslovanska, temveč v zavesti, da je avstrijska, ki mora tudi zanaprej ostati v dedni lasti presvitle in prejasne habsburške dinastije.
Jugoslavija (Ljubljana), 26. maja 1920
Ob Borojevićevem grobu.
Grenki spomini se nam vzbujajo in trpka čutstva nas navdajajo ob grobu tega moža. Dejstvo, da je bil našega naroda sin, so izrabljali nasprotniki tega naroda za najhuje obtožbe na škodo tega poslednjega. Vzgojen je bil pokojnik, kakor so bili pač vzgojeni avstrijski častniki. Enostransko. Obzorje teh ljudi ni šlo preko zidov njihovih vojašnic, a pogled jim ni segal dalje od njihove – sablje.(…)
Vzgoja avstrijskih častnikov je bila taka, da niso imeli prav nobenega smisla za izvenvojašniško življenje in pa za čutstvovanje nevojaških ljudi – narodov. Vsak znak narodne zavednosti med državljani jim je bil v grozo – izdajstvo na državi – veleizdaja. Največji del protislovanske krutosti je bilo pripisovati vplivom in direktnim zahtevam od strani vojaških krogov. Njihov nazor je bil, da narodi države – če so že priznavali nje narodno mnogoličnost – nimajo nobene druge naloge, nobene druge pravice, nego da dajejo »materijal« za njihove vojašnice, nego da so testo, iz katerega morejo oni obličiti svoje – figure. Vojak pa, ali se jim je udajal in se pokvarjal narodno, ali pa je tiho in v strahu trpel najhuje moralične muke.(…)
In približno tak je bil tudi pokojni general Borojević. Na tem ne izpreminja nič dejstvo, da si je v zadnji vojni pridobil neko popularnost med našim ljudstvom; ali to le iz razloga, ki smo zadnjič le bolj namignili nanj, ker jasneje govoriti danes ne moremo. Zato je najhuja in najbolj kričeča krivica, če se hoče danes vse, kar je morda v svojem življenju storil ali grešil pokojnik, kot avstrijski general, pisati na račun našega naroda, s katerim ga je spajalo edino le rojstvo, drugega pa menda nič! Tekom vojne je morda jel nekoliko drugače soditi. Vsaj nekateri so trdili tako. To pa edino zato, ker so sovražniki našega naroda v častniškem zboru – to smo izvedeli od zanesljive strani – začeli tudi proti njemu z ljuto gonjo že radi tega njegovega rojstva samega! In izvedeli smo tudi, da so se te gonje udeleževale tudi nekatere »cesarske in kraljeve visokosti«, člani tiste »modre«, »dobrotne« cesarske hiše!! Sicer pa je bil, ponavljamo, avstrijski častnik, ne pa borec za kako narodno misel, kakor je bil n. pr. ban Jelačič. Slovesno protestiramo torej proti temu, da se hoče z generalom Borojevičem obremenjati naš narod.
Edinost, 29. maja 1920
