Robot z dvema dolgima rokama in glavo, na katero sta pritrjeni izbuljeni očesi, briše mizo. »Zdaj briše po tej črti,« pokaže programer in raziskovalec Andrej Gams. Na mizo je narisan lik v obliki črke D. Robot po njem malo zakroži in gre še malo naravnost. Prostora vmes ne pobriše. Kaj če bi hoteli, da obriše še površino znotraj črke D? »Imamo dve možnosti,« pravi Gams, »lahko ga programiramo, lahko pa mu pokažemo.« Robot, oranžni orjak s kačastima rokama, ki stoji v kleti odseka za avtomatiko, biokibernetiko in robotiko Instituta Jožefa Stefana (IJS), se hitro uči. Dovolj je, da ga primemo za roko in jo dvakrat ali trikrat vodimo po površini, ki naj jo obdela, ali po prostoru, po katerem naj se giblje. Zapomnil si bo, kar smo mu pokazali, in potem bo to ponavljal. Pri tem bo pazil, da česa ne polomi ali razbije, da ne pritiska preveč in ne premalo.
Robot in človek robot
Takšne robote evropska proizvodna podjetja nujno potrebujejo, pravi vodja robotskega odseka Aleš Ude. »V Evropski uniji je več tisoč malih in srednje velikih podjetij, ki se morajo hitro prilagajati zahtevam naročnikov, ne morejo pa si privoščiti čete programerjev, ki bi vsakokrat na novo programirali robote za obdelavo novih izdelkov,« pravi Ude. Mala in srednje velika proizvodna podjetja dobivajo naročila za manjše količine izdelkov, ki jih roboti sicer znajo obdelati, a jih je treba za to (pre)dolgo programirati. To navsezadnje tudi veliko stane. Skupina raziskovalcev pod Udetovim vodstvom zato razvija programe, ki bodo robotsko proizvodnjo spremenili v »butično« – hitreje odzivno in cenejšo. Pri tem sodelujejo z več raziskovalnimi organizacijami in visokotehnološkimi podjetji iz EU. »Le tako bodo lahko naša podjetja konkurenčna azijskim,« opozarja Ude.
Poleg industrijskega na Udetovem odseku razvijajo tudi eksoskeletnega robota – sklop opor, zglobov in elektromotorjev, ki ga lahko namestimo na telo, da bi nam olajšal gibanje. Tudi ta bo primarno namenjen delu v proizvodnji, vendar takšnemu, ki ga robot s svojo mehansko roko ne bi znal opraviti in zanj še vedno potrebujemo človeka. »Delavcem bo naš robot olajšal dela v zahtevnih ali monotonih držah telesa,« pravi vodja projekta, Udetov sodelavec Jan Babič. »To so lahko dela v proizvodnji, gradbeništvu, delo z negibnimi bolniki ali starejšimi, monterska dela, avtomehanična opravila.«
Oba projekta je robotski odsek IJS predstavil na enem od evropskih razpisov – in uspelo mu je. V okviru programa Evropske unije za raziskave in inovacije Obzorje 2020 so jim odobrili 1,6 milijona evrov. Oba projekta – imenujeta se ReconCell in Spexor – sta sicer skupno vredna deset milijonov evrov. Denar si bo razdelilo več mednarodnih partnerjev, IJS pa jih bo koordiniral. »Institut Jožefa Stefana je vodilni partner in kot koordinator projekta bom skrbel za celotno izvedbo ter za naš del raziskav, ki zajemajo razvoj vodenja eksoskeleta,« pojasnjuje Babič. Sodelujoči partnerji v projektu Spexor so še univerze v Heidelbergu, Bruslju in Amsterdamu ter tri podjetja. Eno od njih, slovenski S2P, bo izvajalo preizkuse eksoskeleta v slovenski proizvodnji.
»Evropski projekti so izjemno pomembni za razvoj slovenske znanosti,« pravi Babič. »Na tak način dobimo sredstva in ohranjamo mednarodne povezave, ki jih nujno potrebujemo za to, da ostanemo v vrhunski formi in ustvarjamo znanje in ideje, ki imajo mednarodno veljavo. Vse to je pomembno v času, ko Slovenija za znanost namenja vedno manj denarja. Za mnoge raziskovalce in raziskovalne skupine so tovrstni projekti lahko celo odrešilni.«
Gorski reševalni roboti?
Projekti niso zaprti v slonokoščeni stolp znanosti. Eksoskeletnim robotom se denimo napoveduje velika prihodnost – zlasti pri rehabilitaciji oziroma kot pomoč tistim, ki se ne morejo gibati, pa tudi za ozkozamejene namene, kot je denimo pomoč vojakom na bojiščih pri premagovanju dolgih razdalj in prenašanju težkih bremen. »Gotovo bi se zelo dobro obnesli tudi pri gorski reševalni službi, kjer so obremenitve teles reševalcev velikokrat ogromne,« prenese Babič uporabo v domače okolje. »Na splošno vidim njihovo uporabo predvsem v situacijah, ki so škodljive oziroma pretežavne za človeka. Da bi to postalo realnost, pa bo treba še veliko raziskovati in razvijati posamezne sklope, zlasti elektromotorje in baterije,« ocenjuje prihodnost Babič.
Raziskovalci robotskih sistemov pravijo, da so uporabni roboti, ki bodo z nami učinkovito in samostojno sobivali, v resnici še daleč. »Robota ni več tako težko naučiti delovanja v kontroliranem okolju, da recimo na določen način briše mizo,« pravi Ude. Težava pa se pojavi že, če je miza ali kakšen predmet na njej zgolj za nekaj milimetrov premaknjen od mesta, na katerem je bil v času, ko se je robot učil. »Kar je za človeka povsem enostavno opravilo, je za robota še vedno zelo kompleksno,« je Ude namignil na nizkega robota za našim hrbtom, ki je imel na podvozje pritrjene smučke. »Otroka lahko naučimo smučati na terenu v Kranjski Gori in ga potem peljemo kamor koli – smučal bo povsod. Robot pa se bo naučil v Kranjski Gori, a mu bo na Voglu že težko,« je bil slikovit. Robot strogo loči spremenljivke, kot so naklon pobočja, stranski naklon, grbine. »Saj razumete,« se nasmeje Ude, »stroj ni pameten. Človeka premaga v šahu samo zato, ker je veliko hitrejši v računanju veliko možnih kombinacij.« Stroj ni pameten. Je pa priden.
