Institut Jožefa Stefana: “Direktor mora veliko govoriti z ministri...”

Politiki so brezbrižni

Funkcija direktorja v organizacijski strukturi IJS sicer ni usodna, saj so odseki oziroma raziskovalne skupine pri delovanju razmeroma samostojni. Eden od naših sogovornikov je dejal celo, da je najbolj pomembno, »da direktor raziskovalce pusti pri miru in jih ne ovira pri delu«. Dejstvo je namreč, da so raziskovalci (finančno) odvisni predvsem od prijav na razpise. Drugi od sogovornikov je prepričan, da če raziskovalna skupina, ki ji pripada, na razpisih ne bi bila uspešna, »bi jo pač ukinili«. Sogovorniki in sogovornice iz različnih raziskovalnih odsekov, od kemikov do fizikov in robotikov, so za nas spregovorili le pod pogojem anonimnosti – pri ocenjevanju direktorjevega dela se namreč niso želeli osebno izpostaviti.

»Res je, da se vsak direktor IJS – kar zadeva denar – večinoma ukvarja s statistiko,« priznava Jadran Lenarčič. »Spodbujati pa mora tudi politiko, da bi znanstvenemu delu namenila več pozornosti in več sredstev.« Statistika financiranja znanstvenih raziskav na državni ravni je slaba. Po letu 2009 se je proračun Agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS) skrčil skoraj za četrtino – s 182 na 139 milijonov evrov letno. IJS je od agencij in ministrstev, torej iz javnih sredstev, po zadnjih dostopnih podatkih iz leta 2013 prejel 31,8 milijona evrov, kar je 83 odstotkov prihodkov iz javnih virov v letu 2011 (37,9 milijona evrov). »Direktor mora veliko govoriti z ministri,« je nazoren Lenarčič. Sam ima občutek, da so ga doslej politiki sprejemali. »Vendar sam nisem politik.« Tako Lenarčič kot ostali sogovorniki so enotni, da je na koncu vedno vse v rokah politikov, ki pa velikega razumevanja za potrebe znanosti ne kažejo.

O tem, da bi kateri koli direktor IJS lahko pri državi zagotovil občutno več denarja za delovanje inštituta, si torej ne dela utvar nobeden od naših sogovornikov.

Prestižni stolček

Kljub temu pa direktorsko mesto na IJS vendarle ni zgolj položaj »vrhunskega uradnika«, temveč gre za prestižni stolček, zanj pa naj bi med posameznimi odseki (vseh je 28) potekali zakulisni boji. Največjo »moč« naj bi imeli fiziki in biokemiki, ena od raziskovalk pa nam je dejala, da bi bilo dobro, če bi inštitut vodila ženska. Razvejanost inštituta z več kot devetsto zaposlenimi – več kot sedemsto je raziskovalcev – se kaže tudi v tem, da so Lenarčičevo delo nekateri zelo pohvalili, drugi pa izrazito kritizirali. Očitki letijo predvsem na rigidnost delovanja institucije, denimo zapletenost naročanja materialov, saj naj bi dolgotrajna dobava kemikalij povzročala zastoje v raziskovalnem delu in s tem nekonkurenčnost v mednarodnem raziskovalnem prostoru.

Na splošno sicer IJS velja za mednarodno uspešno raziskovalno središče z več kot osemsto objavami znanstvenih člankov v priznani mednarodni znanstveni bazi Web of Science. Najuspešnejše področje na IJS je fizika, ki se po številu objav na zaposlenega uvršča celo pred nemški znanstveni inštitut Max Planck, ameriški laboratorij v Los Alamosu in najuglednejši francoski raziskovalni center CNRS.

»Od direktorja najuglednejše slovenske raziskovalne ustanove pričakujemo, da bo prevzel proaktivno vlogo pri oblikovanju državne znanstvenoraziskovalne politike ter vidno prisotnost na mednarodni sceni, v Evropi in širše,« pravi predsednik znanstvenega sveta IJS Dragan Mihailović. »Javnost in politiko bo moral prepričati o pomembnosti pospešenega vlaganja v znanje in znanost, pospešiti vpetost IJS v gospodarstvo, predvsem pa ustvariti ustrezne pogoje, da bo IJS na nekaterih izbranih področjih prevzel vodilno vlogo v svetu.«

Za direktorski položaj IJS naj bi se po naših informacijah zaenkrat zanimalo pet kandidatov. Poleg Lenarčiča naši sogovorniki izpostavljajo tudi nekdanjega direktorja ARRS Francija Demšarja, ki je bil na IJS nekoč že zaposlen, vendar Demšar včeraj o svoji morebitni kandidaturi ni želel govoriti. Pregled nekdanjih direktorjev kaže, da treh zaporednih mandatov, od ustanovitve leta 1949, ni dobil še nihče.