Na čolnu smo bili kuharji elitne brigade kalifata. Imeli so nas za sužnje v poljskih kuhinjah. Ob prvem prodoru ruskih tankov pri Dir es Zuru so vojaki kalifata stekli naprej, da se vržejo v zrak. Nekako smo se izvili proti Latakiji in našli še zadnji čoln, s katerim smo pobegnili na odprto morje. Pobrala nas je tovorna ladja, ki je včasih plula pod zastavo Jadrolinije kot Bled in je bila polna civilnih beguncev. Mornarji so nam pobrali denar in nam zagotovili, da gremo v Ameriko.
»To je New York,« je rekel kapitan in nas skupaj z našim čolnom vrgel v morje.
»To ni Amerika,« je nekoliko nejevoljen čez čas ugotovil Zaharija, ki je imel GPS na telefonu. »To je Biran.« Zaharija je bil kristjan iz Hame, edini, ki je na čolnu molil. Pritoževal se je, ker se mora voziti skupaj s krdelom brezbožnih muslimanskih kuharjev, kjer nikomur ne pade na pamet, da bi se obračal proti Meki, ampak so vsi sanjali o aveniji Atlantic v Brooklynu.
Lasje so se mi postavili pokonci. Arabci ne znajo izgovoriti črke P in rečejo B.
»Da nismo...«
Ja. Ven so nas vrgli pred Piranskim zalivom. Na desni je bila Savudrija, na levi pa Piran. Reši se, kdor se more.
Luč pred nami se je premikala.
»To ni Biran,« je rekel Zaharija. »To je človeška glava.«
V vodi se je svetila obrita lobanja Borisa Dežulovića, ki je plaval žabo proti Savudriji. Potegnili smo ga v čoln.
»Ti si živ?« je prebledel. »Na youtubu sem videl, da so te v Araku križali.«
Ko sem kalifa Bagdadija prosil za zatočišče, so me res hoteli kaznovati, ker 7. brigada (slavna) ni bila pripravljena plačati odkupnine. Privezali so me na križ in že začeli vihteti kladiva.
»Križ je bil normiran na devetdeset kilogramov in se je pod mano zrušil v treske. Med zobmi sem držal zlati obesek s kraljico Svetogorsko in tulil, da se je zgodil čudež. Prodali so me za sužnja v kuhinjo k Alahovim sabljam v As Sukno. Kaj pa ti tukaj? A nisi bil v Rusiji?«
Prebegnil je v Petrograd k prijateljem, vendar se je položaj hitro obrnil.
»Mene so prodali za prostovoljca k Čečenom v Putinov sirski ekspedicijski korpus.«
Boro zna biti nadležen. Čečeni so ga takoj naprej prodali Al Nusri, ki ga je zabarantala brigadi Šuhada iz Jarmuka, pa jim je pobegnil in končal na poti v Nemčijo pred Piranskim zalivom.
»V bundesparlamentu bi moral predstavljati Smeh svobode. Vrgli so me v morje brez ene kune,« se je pritožil, zavit samo v odejo, ki jo je dobil v dar v evropskem parlamentu, ko je z Lucićem predstavljal svoja Zgodnja dela iz Zbranih spisov.
»Veslaj,« sem rekel. »Vsak čas bomo doma.«
Vsi smo bili utrujeni, nejevoljni in polni načrtov, kako si bomo po vseh katastrofah in dveh izgubljenih vojnah na novo organizirali življenje.
»Savudrija,« se je Dežulović kljub premraženosti skoraj stopil od sreče. Hitro je veslal proti obali.
»To je obala Hrvaške,« je s pomola zakričal vojak, ki je sedel za trocevnim letalskim topom. »Obrnite se ali streljam.«
»Ampak jaz sem Hrvat,« je nasmejan klical nazaj Boro. Z druge strani mu je strogi glas odgovoril, da ne sprejemajo ljudi, ki prihajajo iz slovenskega Piranskega zaliva. Boro je protestiral, da to ni slovensko morje, ampak Savudrijska uvala. Z uperjenimi cevmi so mu pojasnili, da je obala hrvaška, morje pa v celoti slovensko. Bolj ko nas so gledali v petdeset čolnov, ki so prihajali za nami.
»Ne skrbi,« sem tolažil obupanega prijatelja, ki ga je domovina zavrnila, ko se je na njenih vratih prikazal kot begunec. »Slovenija nas bo vzela. Slovenci smo kot Avstrijci. Sprejmemo vse.«
Čoln je potiho drsel proti Portorožu. Sredi morja nas je prestregel policijski gumenjak Tisočletni sen s slovensko zastavo na krmi. Plastične ščite so držali čez rob čolna, med njimi pendreke, na glavah so se jim svetile čelade. Tudi brez rogov so spominjali na vikinško ladjo kralja Haralda. A smo za to dezertirali?
»Begunci smo v slovenskem morju, dobri ljudje,« sem zaklical proti čolnu. »Prosimo za azil in status oseb pod mednarodno zaščito.«
Na ladji je nastalo vznemirjenje.
»Če si duh, se vrni na oni svet. Če si človek, ostani v hrvaških ozemeljskih vodah in ne pluj čez sredinsko črto, kjer je državna meja. Piranski zaliv je zaprto morje brez vhoda in izhoda.«
Kakšna državna meja? A ni od 13. stoletja ves zaliv naš in samo obala hrvaška, katastrsko pa Savudrija osemsto let del piranske občine?
Sploh me niso slišali. Vžgali so brizgalno in začeli po nas špricati morsko vodo.
Tudi na našem čolnu smo se vznemirili. Zaveslali smo nazaj na odprto morje.
»In kaj bomo zdaj?« je vprašal Ahmed, nekoliko prizadet, ker sem mu vzbudil napačna pričakovanja, da je rešen.
»Gremo pred Trst,« je rekel Boro. »Potopimo čoln pred Velikim trgom in počakamo, da nas italijanska mornarica pobere iz morja.«
Nad istrskimi hribi se je začela svetlikati zora.
»Veslajmo.«
Med šklepetajočimi zobmi sem potiho prepeval.
»Ubiću te jer te vooolim...«
