Glivične okužbe kože, ki sodijo med med najpogostejše bolezni kože, povzročajo številne glive, s katerimi prihajamo v stik v vsakodnevnem življenju. Najpogostejše so okužbe z dermatofiti, ki se lahko na ljudi prenašajo prek stika z obolelo živaljo, pri stiku z okuženo zemljo, najpogostejši antropofilni dermatofiti pa se prenašajo med ljudmi, pojasnjuje specialistka dermatovenerologije Olga Točkova.
Najznačilnejše mesto za okužbe, ki se prenašajo med ljudmi, so okužbe stopala in nohtov na nogi. Kot so pokazale obsežne evropske epidemiološke raziskave, naj bi imel težave z glivično okužbo stopal kar vsak peti odrasli Evropejec, glivična okužba nohtov pa naj bi pestila osem odstotkov populacije, pojasnjuje predstojnica Dermatovenerološke klinike UKC Ljubljana prim. asist. Tanja Planinšek Ručigaj. Doda, da so okužbe na stopalih pogostejše pri moških ter pri športnikih in ljudeh, ki imajo nekoliko zmanjšan imunski odgovor (diabetiki in bolniki, ki se zdravijo z zdravili, ki zmanjšajo odpornost). Pogostejše so tudi pri ljudeh s povečano telesno težo in ljudeh, ki se bolj potijo. Pri otrocih so redkejše, večina otrok se okuži kar v domačem okolju od staršev.
Glivične okužbe stopal in nohtov
Pomemben vir okužbe so športni objekti in kopališča, zlasti tla, prenos je možen tudi s predmeti za osebno higieno, z obutvijo in med družinskimi člani, našteje Točkova in doda, da je možnost okužbe večja povsod, kjer se zadržuje veliko ljudi in je veliko vlage, ki omogoča glivicam preživetje. »Okužbe stopal so pogostejše pri boleznih perifernega ožilja, zmanjšani imunski odpornosti, sladkorni bolezni in po poškodbah povrhnjice in so v povezavi z gensko, starostno in spolno pogojenostjo,« razloži Točkova. Doda, da je pomembnih več dejavnikov hkrati, povečano nagnjenje pa je verjetno tudi dedno: »Neka dojemljivost kože za glivice oziroma individualna dovzetnost za te okužbe mora obstajati, saj za glivično okužbo ne zbolijo vsi, ki so izpostavljeni viru okužbe, temveč le dovzetnejši.«
Okužbe stopal se praviloma začnejo kot blago luščenje kože med prsti na nogi. Okužbe lahko ne zaznamo kar nekaj let, saj ni drugih težav. Pozornost zvečine vzbudi šele pridružena rdečina, ki se lahko širi na stopalo, belkasto obarvanje med prsti, razpoke, srbeči in s tekočino napolnjeni mehurčki, razjede in v poletnih mesecih vnetni izcedek. Lahko se pojavijo tudi ostro omejena pordela žarišča, ki se luščijo, srbenje, skelenje ali bolečine pri hoji.
Glivične okužbe nohtov (onihomikoze) lahko prizadenejo nohte rok ali nohte nog; prve povzročajo kvasovke, druge zvečine dermatofiti. Na nohtih nog glivična okužba poteka počasi, lahko tudi več let. Spremembe se pokažejo v motni obarvanosti nohta, ki se tudi zadebeli. Sčasoma nohtna plošča postane krhka in lomljiva, odstopa od nohtnega ležišča, pod robom se nabira nohtni drobir. Če odlašamo z zdravljenjem, okužba napreduje, noht pa se v celoti zadebeli, je moten, pridruži se lahko tudi vnetje kože obnohtja.
Nezdravljena glivična okužba je stalni vir okužbe
Pri okužbi na nohtih rok, za kar so dovzetnejše ženske, je proces napredovanja hitrejši in se začne na obnohtju. Okuženi nohti se lahko belo ali rumeno obarvajo in odstopijo od nohtne posteljice.
Čeprav glivične okužbe stopal ne ogrožajo našega življenja, še zdaleč niso le veliko estetsko breme, opozarjata Točkova in Planinšek-Ručigajeva. »Okužbe lahko poškodujejo povrhnjico kože in olajšajo vstop bakterijam, kar lahko privede do bakterijskih okužb in sekundarnih zapletov. Kadar so nohti zaradi nezdravljene okužbe deformirani, zlasti pri starejših ljudeh, je oteženo tudi gibanje,« opozarja Točkova in dodaja, da okužbe nohtov rok otežujejo opravljanje del, ki zahtevajo večjo ročno spretnost.
Strokovnjakinji pojasnjujeta, da je nezdravljena glivična okužba stalni vir okužbe, kar pomeni, da se, če jih ne zdravimo, širijo. Zvečine se na druge nohte širijo z nožnega palca, ki je običajno okužen prvi. S kože stopal se lahko okužba širi tudi na druge dele telesa, prenaša na druge ljudi in seli iz povrhnjih v globlje sloje kože,« našteje Točkova in doda, da se na notranje organe praviloma ne širijo. Planinšek-Ručigajeva pa opozarja, da je treba pred zdravljenjem vedno najprej ugotoviti, ali so spremembe na nohtih in koži res glivične, saj so lahko podobno videti tudi druge spremembe na koži, denimo pri atopisjkem dermatitisu, luskavici ali bakterijskih okužbah nohta. »Zato je lahko samozdravljenje tvegano in je v primerih, ko spremembe na koži ali nohtih, ki jih mažemo z negovalnimi mazili, ne izginejo, bolje čim prej obiskati zdravnika. Ta bo presodil, ali so potrebni obisk dermatovenerologa in natančne preiskave v mikološkem laboratoriju,« svetuje Ručigajeva.
Glivice ne bodo kar same izginile
Olga Točkova prav tako priporoča obisk strokovnjaka, saj je glivična okužba kronična: »Glivice same ne bodo izginile, jim je prelepo na naši koži, da bi šle stran.« Dodaja, da strokovnjaki opažajo, da se pomen glivičnih okužb kože marsikdaj podcenjuje in se za zdravljenje pogosto priporočajo poenostavljeni pristopi. Zato so zelo pogoste tudi napačne in zmotne diagnoze, ki si jih bolniki postavljajo sami. Kar polovica 'grdih' nohtov je po njenih izkušnjah v resnici plod manjših poškodb bodisi zaradi preozkih ali premajhnih čevljev bodisi zaradi nepravilnega ali preagresivnega pedikiranja ali manikiranja.
Zato je treba ob sumu na glivično okužbo kože in nohtov takoj obiskati zdravnika in je zgodnje zdravljenje tudi enostavnejše in učinkovitejše. S kremami pozdravimo večino glivičnih okužb, ki so površinske, potekajo krajši čas in so omejene na manjšo površino. Pri kroničnih in napredovalih okužbah kože in nohtov, ki segajo v globlje sloje, je učinkovitejše zdravljenje s tabletami.
Če zdravljenje prehitro prenehamo, takoj ko na koži izginejo znaki okužbe, kot so srbenje, luščenje in rdečina, se lahko okužba ponovi, opozarja Točkova in dodaja, da so učinkovita zdravila na voljo v kremah, gelih, tekočinah in pršilih, nekateri dermatologi pa imajo tudi novejše orožje – možnost laserskega zdravljenja dermatofitnih infekcij predvsem nohtov.
