Predsednik zdravniške zbornice prim. Andrej Možina upa, da izkupiček njihovega nadzora ne bo le nadaljevanje sovražnosti, ki je že tako prispevala k aktualnim aferam v zdravstvu. Prvi tako obsežen nadzor doslej je bil potreben ravno zato, da se kaj spremeni. Tako hudi odkloni so v tujini včasih prinesli tudi zapiranje bolnišnic ali programov zdravljenj, je spomnil Možina. V ljubljanskem primeru preusmerjanje v tujino ni edina pot. A če operacije otrok s prirojenimi srčnimi napakami ostanejo (tudi) v Sloveniji, jih ne bodo smeli nikoli več prepuščati inerciji.
Nadzorniki so ugotovili nepotrebno ogrožanje otrok s prirojenimi srčnimi napakami. Naj glede na skrb vzbujajoče izsledke srčne operacije pri njih še naprej opravljajo v UKC Ljubljana?Za prihodnost programa sem zaskrbljen. Zaupanje vanj je omajano, težko ga bo povrniti. Nadzorna komisija je z nesporno strokovno avtoriteto razgrnila, kar je bilo v veliki meri že znano, a je bilo to vsem težko pravočasno sprejeti. Konkretnih izsledkov nadzora sicer ne morem komentirati, dokler ne bo nared končno poročilo, menim pa, da odločitev, ali naj program ostane, ne sme biti samo politična. Če bodo te operacije ostale v UKC Ljubljana, bodo v bolnišnici vsaj še nekaj časa potrebovali zunanjo pomoč, da program postavijo na dobre temelje. Člani nadzorne komisije, ki so strokovnjaki mednarodnega ugleda, so jim pri tem delu pripravljeni pomagati.
Namesto streznitve so se takoj, ko je poročilo o otroški srčni kirurgiji prispelo do zdravnikov in vodilnih, začele vrstiti diskreditacije nadzornikov. Ste pričakovali takšen odziv?Poskusi diskreditacij so značilni za slovenski prostor. A če vsak v prvi vrsti varuje svoj interes in ugled, s tem bistveno zmanjša možnosti za kakršno koli izboljšanje. Zdravstvo lahko s takšno miselnostjo le stagnira, vse to pa je za bolnike zelo slabo. Argumentirana sporočila bi lahko v zdravstvu vzeli kot dobronamerna, četudi so kritična. Tudi poročilo o otroški srčni kirurgiji ni namenjeno sankcioniranju, ampak razmisleku in ukrepanju. Zagotovo si nihče od ljudi, do katerih je poročilo kritično, ni želel slabega programa zdravljenja hudo bolnih otrok. Otroška srčna kirurgija je zelo zahtevno področje, kjer bolniki včasih žal umrejo, tudi če je zdravljenje optimalno. Še pred dobrim desetletjem ali dvema otrok s posebej hudimi srčnimi napakami, ki imajo danes zaradi razvoja medicine možnost preživetja, sploh niso operirali. Ravno zaradi tega napredka stroke pa je treba res dobro premisliti, kako operacije slovenskih otrok urediti v bodoče. Če bodo z ene strani očitki padali na nadzornike, z druge pa bodo s prstom kazali na posameznike, ki so se napačno odločali, bodo zdravniki vse bolj bežali s tveganih področij v medicini. Zavarovalne premije, ki jih bolnišnice plačujejo za primere odškodninske odgovornosti, se lahko bistveno povečajo, kar bo podražilo zdravstvo. Takšne prihodnosti si ne želimo. Zmagovalcev, če odštejemo odvetnike in zavarovalnice, ne bo.
Težave programa srčnih operacij so bile povezane tudi s trenji med zaposlenimi, v katera vodstvo bolnišnice ni pravočasno poseglo. Na slabe odnose in prepozno prižiganje alarma kaže tudi nadzor ljubljanske nevrološke klinike, ki so ga na ministrstvu za zdravje opravili zaradi primera Radan. So spori težava celotnega UKC Ljubljana?Ta dva primera imata res stičišča, a ju ne gre metati v isti koš. Težave nevrološke klinike je mogoče bistveno lažje in hitreje rešiti. Res pa lahko slabi odnosi močno vplivajo na delo. Soočanja mnenj med zdravniki po eni strani preprečujejo napake in izboljšujejo kakovost zdravljenja. Vseeno pa je nekje meja, ko se trenja prelevijo v konflikte ali celo sovražnost. Ta hromi delo in lahko ogroža varnost zdravljenja. Žal k slabemu vzdušju in konfliktom vodi stanje v celotnem slovenskem zdravstvu. Zaposleni v njem ne vidijo več perspektive, bolniki pa se vse pogosteje odpravijo v tujino. Zdravstvo že nekaj časa nazaduje, vse manj je prepotrebnega elana. To je precej skrb zbujajoče.
Dobrega pregleda nad dogajanjem na oddelkih očitno nimajo v največji bolnišnici, prav tako pa pregleda nad bolnišnicami nimajo oblasti v zdravstvu. Kako naprej?V slabo koordiniranem sistemu se prej ali slej kaj sfiži. Direktorji bolnišnic se ne bi smeli držati ob strani, ko se pokažejo znaki težav na nekem oddelku. Njihova naloga je, da posežejo v sporna dogajanja. Poleg tega je treba kulturo varnosti uvajati bolj sistematično. To pomeni tudi, da morajo incidenti čim prej dobiti ustrezen epilog. To ne more biti naslajanje nad napakami ali iskanja krivca, ampak trezna presoja, kako doseči, da se kaj podobnega ne bi več zgodilo. Gradnja sodobnih bolnišnic ne zadošča, pozorni moramo biti na vsebino.
Kaj v resnici pomeni kultura varnosti, bi se morali bolj zavedati zaposleni, direktorji bolnišnic in tudi politika. Zanimivo je, da imajo v dobrih zdravstvenih sistemih, na primer skandinavskih, uradno celo več incidentov kot v drugih državah. Zaposleni jih pogosteje prijavljajo, saj se jim ni treba bati zlorabe podatkov za diskreditacijo in medsebojno obračunavanje.
Spremljanje podatkov o kakovosti zdravljenja je zastalo – pri ministrstvu za zdravje že nekaj let ne objavljajo nacionalnih poročil, roke pa ste od tega dvignili tudi pri zdravniški zbornici.V zbornici smo s spremljanjem kazalnikov kakovosti začeli že v devetdesetih letih, a brez prave sistemske osnove in financiranja. Ker se politika za to področje ni dovolj zanimala, so na papirju ostale tudi ideje o agenciji za kakovost. Zdaj vse stagnira. V nekaterih bolnišničnih okoljih so pri spremljanju podatkov o zapletih in rezultatih zdravljenja zelo dosledni, za kar skrbijo zavzeti posamezniki, manjka pa spremljanje na ravni celotne Slovenije. Čim prej je treba poskrbeti za dosledno vnašanje podatkov in malo bolj profesionalno preverjanje, ali držijo. Ko bodo podatki zanesljivejši, bo lahko bolje usmerjen tudi nadzor. Odstopanja od povprečja na nekem oddelku ali pri posameznem zaposlenem bo mogoče hitreje zaznati. Dosedanji preventivni nadzori so lahko koristni, a ne dosežejo vsega, izredni nadzori pa se običajno začnejo, ko gredo stvari že hudo narobe in jih nekdo prijavi ali pa težave pridejo na dan kot medijska afera.
Bi se lahko v slovenskem zdravstvu kuhalo še kaj tako hudega, kot se je vrsto let v otroški srčni kirurgiji?Žal je to vedno mogoče. V skoraj vsakem zdravstvenem sistemu se občasno pojavijo odkloni, ki si jih težko predstavljamo. V tujini je običaj, da v takšnih primerih na čelo bolnišnice pride nova ekipa. Ta lažje poišče vzroke za težave in išče rešitve. Bolnišnice si po hudih aferah že tako težko opomorejo. Prav zato bi moralo biti v njihovem interesu, da podrobno spremljajo kakovost dela in tudi objavljajo rezultate. Naše bolnišnice jih danes sicer delno objavljajo, a niso dovolj verodostojni. Čas je, da začnejo tekmovati za bolnike. Toda za to so potrebne spremembe zdravstvenega sistema.
Se v UKC Ljubljana, pa tudi drugih bolnišnicah, po vašem mnenju zavedajo, kako hude posledice ima lahko izguba zaupanja bolnikov?Bojim se, da v sedanjem ozračju brezperspektivnosti o tem bolj malo razmišljajo. Pri obstoječi organiziranosti in načinu financiranja bo stare navade težko spremeniti. V gospodarstvu so se že zdavnaj začeli zavedati, kako pomembna je kakovost dela, saj se jim finančno povrne, zdravstvo pa pri tem močno zamuja. Slovenski bolniki so medtem iz leta v leto bolj osveščeni, od ožetega zdravstva zahtevajo vse več, meja pa je zanje vse manjša ovira. Trenutno je pri čezmejnem zdravljenju še nekaj omejitev, a lahko pričakujemo, da jih bo vse manj. Z bolniki bo šel čez mejo tudi denar in predvsem zaupanje. Če bodo v bolnišnicah še naprej zamujali pri kakovosti, jih je lahko upravičeno strah.
