Ministrovanje Julijane Bizjak Mlakar je izpolnilo vsa pričakovanja, a žal ne tistih optimističnih. Optimisti so ji na osnovi njene popolne neizkušenosti na področju kulture napovedali neobremenjeno in suvereno politično delovanje, skeptiki pa so opozarjali, da jo bodo omrežja moči v kulturi prav zaradi tega zlahka obračala po svoje.
In so jo res. Nazorno se je to pokazalo pri razpisu za finančno podporo portalu e-knjig, pisanemu na kožo založbi Beletrina. Po razkritju ozadja ga je ministrica ustavila s pojasnilom, da naj bi bili zgolj dve oddani vlogi premalo za utemeljeno odločanje o najboljšem prijavitelju, preostale naj bi odgnal vtis korupcije. Da se sugestijam prijaznih obiskovalcev v svojem kabinetu težko upira, se je pokazalo tudi, ko je Beletrininega Mitjo Čandra, torej direktorja največje založbe po prilivih iz Javne agencije za knjigo, imenovala v svet te institucije – za še slabši vtis ga je imenovala kot predstavnika interesov ministrstva v svetu.
Ostaja najtrši oreh, ki ga ni strl še nihče
Na ministričino podrejenost utrjenim strukturam moči v kulturi kaže tudi to, da je povsem ob strani pustila najtrši oreh svojega resorja, ki ga sicer ni strl niti noben njen predhodnik – temeljito prenovo zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo. To svojo nezmožnost poskuša kompenzirati z uresničevanjem parcialnih ciljev. Med drugim se je odločila le za minimalno noveliranje zakona, ki bo v najboljšem primeru – ob odgovornem izvajanju zakona – morda izboljšalo položaj samozaposlenih. A celovito prenovljen zakon ostaja edina pot do ureditve vseh ključnih in med seboj tesno prepletenih problemov v kulturi. Ti povzročajo nevzdržna strukturna nesorazmerja, ki se kažejo kot »generacijski apartheid« pri zaposlovanju v javnih zavodih, stihijska hiperprodukcija in slabo evalvirano deljenje javnega denarja. Predvsem pa kot prepad med primerjalno nedotakljivim javnim sektorjem in neodvisno kulturno produkcijo, ki h kakovosti ponudbe prispeva vsaj toliko, če ne več, sistemskega položaja pa ji naša kulturna politika ni pripravljena urediti.
Vse to je ostalo nenaslovljeno, saj bi od ministrice terjalo vizijo, težke odločitve in nato odkrito soočenje z javnostjo, od koder bi nedvomno prišel tudi organiziran odpor – status quo v kulturi nedvomno ustreza predvsem javnim zavodom. Nedejavnost je še bolj neupravičena, saj je težaško delo na tem področju vsaj deloma že opravljeno: ministrica je resor prevzela, ko sta v njenem predalu že ležala dva različna osnutka posodobitve zakona, a se je odločitvi za enega od njiju odrekla, ker menda ni želela spreti kulturnikov.
Paradna disciplina za lepše fotografije
Tako so prvo leto mandata Julijane Bizjak Mlakar spet zaznamovali le manjši in včasih prav pedantno bagatelni zakonski popravki, ki sicer na sprejetje in uresničitev v praksi še čakajo. Med koristnejšimi novelami velja omeniti novelo zakona o Slovenskem filmskem centru, ki prinaša finančne spodbude za filmarje, ki želijo snemati v Sloveniji. Ministrica je v tem primeru zgolj vzela najboljše od obstoječih predlogov ukrepov za filmsko področje. Precej slabše se je denimo odrezala pri noveliranju zakona o knjižničarstvu, ki društvom, ki med avtorje razdeljujejo štipendije na osnovi knjižnične izposoje njihovih del, prinaša vrsto novih zahtev, katerih izpolnitve ni realno pričakovati. Utemeljenim pripombam, tako kot v mnogih drugih primerih, ni prisluhnila niti v javni razpravi, kar je še ena od ministričinih šibkih točk. Ministrici je na celi črti spodletelo pri spopadanju s kritikami njenega dela in komunikaciji z deležniki. Da je mera polna, je sprejela še vrsto slabo utemeljenih kadrovskih in (re)organizacijskih odločitev na samem ministrstvu. Zagona ji očitno zmanjkuje tudi za pripravo več kot potrebne nove medijske zakonodaje.
Velja izpostaviti tudi njeno paradno »disciplino«, kulturno dediščino, ki si jo je izbrala sila premišljeno: obnovi propadajočih stavb seveda nihče ne nasprotuje, prinašajo javno podporo v regijah, kamor se usmerjajo naložbe, obnovljene vile pa so za nameček čudovita kulisa za protokolarne fotografije.
