Ko je 18. septembra lani prisegla vlada Mira Cerarja, je na skupni fotografiji kot minister za gospodarski razvoj in tehnologijo še poziral Jožef Petrovič. Skupaj z njim se je v zadnjo vrsto postavil tudi minister za infrastrukturo Peter Gašperšič. Če bi takrat morali staviti, kdo od njiju bo na položaju zdržal dlje, dileme ne bi bilo. Politične delnice Petroviča, družinskega prijatelja predsednika vlade Mira Cerarja in tedaj najmočnejše figure SMC v Posavju, od koder prihaja tudi premierjeva soproga, so kotirale krepko višje od Gašperšiča, v političnem smislu novinca, ki je že z uvodno predstavitvijo v državnem zboru razburkal precej duhov znotraj koalicije.
A razpletlo se je povsem drugače. Petrovič je hitro odšel v zgodovino. Že mesec dni pozneje je zaradi suma sklepanja kartelnih dogovorov še iz časov, ko je vodil eno od divizij DZS, odstopil s položaja. Gašperšič je še vedno minister. In to čeprav je bil njegovi (ne)prijavi na drugi tir februarja lani posvečen vrh koalicije, da vodi resor, ki se je znašel na udaru ostrega varčevanja, in da bi dve od treh koalicijskih strank na njegovem ministrskem sedežu najraje videli koga drugega.
Ministrstvo, ki ga ne potrebujemo
Ko govorimo o dosežkih obeh resorjev v prvem letu mandata vlade, vsaj pri gospodarskem ministrstvu, ki ga danes vodi Zdravko Počivalšek, dileme ne bi smelo biti. Vrtiljak iskanja bolj ali manj posrečenih kandidatov, ki je sledil Petrovičevemu odstopu, je pokazal to, o čemer se na glas razmišlja že nekaj let: da resorja, ki v zadnjih šestih letih po pogostosti ministrskih odhodov in prihodov bolj spominja na avtobusno postajo, v tej obliki morda sploh ne potrebujemo. Danes vemo, da se lahko gospodarstvo nemoteno razvija tudi, ko ministrstvo, zadolženo za njegovo rast, več mesecev nima prvega človeka.
Tej tezi pritrjujejo tudi besede aktualnega ministra. Med ključnimi dosežki je tako izpostavil ustanovitev direktorata za lesarstvo in osamosvojitev Slovenske turistične organizacije. Seveda ne gre za vsebinska ukrepa, ampak za drezanje z nožem v skledo s frnikolami – za klasično uradniško prerazporejanje, okrašeno z visokozvenečimi napovedmi o »revitalizaciji lesne panoge« (šele skoraj dve leti po žledolomu?) in »aktivnejši promociji turizma«. Ne gre torej za odločitvi, ki bosta kakor koli pripomogli k zagotavljanju boljšega poslovnega okolja, kar naj bi bil po Počivalškovih besedah cilj in smisel obstoja ministrstva. S temi ukrepi naj bi minister postregel v drugem letu mandata.
Prav turizem je panoga, ki najbolj zaznamuje Počivalškov mandat. V njej ima minister še vedno precej osebnih interesov, ki jih niti ne skriva. Tako ne preseneča, da so Terme Olimia, obmejno kopališče, ki na ravni krovne družbe ustvari slabih dvajset milijonov evrov prihodkov, v klasifikaciji upravljanja državnega premoženja dobile status pomembne naložbe, v kateri mora država ohraniti najmanj 25 odstotkov delnic. Jasno je, zakaj. Počivalšek je dolgoletni direktor Term Olimia, v tej družbi pa je imel še do konca lanskega leta skupaj z ostalimi menedžerji tudi manjši lastniški delež. Tudi za državnega sekretarja je imenoval svojega nekdanjega poslovnega partnerja Petra Vesenjaka, pri čemer ga ni motilo, da so njegova podjetja na Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB) pustila za pet milijonov evrov slabih posojil. Precej blizu političnega poloma je bil Počivalšek tudi ob neuspešnem naskoku DUTB na delnice Save Turizma, ki je bil v nasprotju s prej omenjeno klasifikacijo. Medtem ko je pred televizijskimi kamerami razlagal, da je vlada vedela za poskus prevzema upravljanja 41 hotelov, ga je na laž postavil sam premier, ki je zatrdil, da je za namero slabe banke izvedel iz medijev. Iz Počivalškove kvote je bil v upravni odbor DUTB imenovan Janez Širovnik, tesni poslovni sodelavec Uroša Koržeta.
Čisto vino, glavoboli in mine
In Gašperšič? Treba mu je priznati, da je pri projektu drugi tir Divača–Koper skušal naliti nekaj čistega vina. Pri tem se je lotil več mitov: da EU čaka pred vrati z denarjem za financiranje projekta; da ima drugi tir zaprto finančno konstrukcijo; da pri podpiranju razvoja Luke Koper druge alternative, kot je gradnja 1,4 milijarde evrov vrednega tira, tudi na kratek rok ni… Gašperšičeva največja težava je njegova »večna« politična šibkost. Zaradi drugega tira je domala ves čas v defenzivi, kar mu onemogoča izpeljavo drugih idej, recimo bencinskega centa, s katerim bi dobili denar za obnovo kronično načetih državnih cest. Tudi zato njegovim glavobolom in potencialnim minam ni videti konca – od neobnovljenih mostov, ki ljudem vsak dan parajo živce, do tretje razvojne osi. Na ministrovem stranskem tiru je energetika. Ta že nekaj let čaka na izdelavo novega krovnega dokumenta, ki bi jo po »naravni nesreči«, imenovani TEŠ 6, vnovič osmislil in pokazal pot naprej, a ga še vedno ni od nikoder.
Kljub vsemu pa še ni čas za vplačilo stav. Ključna razlika med Gašperšičem in Počivalškom je v njunih ambicijah: prvi je kombinacija tehnokrata in uradnika, drugi pa menedžer, ki bi državo vodil kot podjetje. To je samo po sebi tvegano – tako za državo kot položaj ministra, ki mu tudi občasna hoja onkraj vsaj na zunaj strogih etičnih standardov njegove stranke očitno ni tako tuja.
