Približno na sredi poti med dvema znanima turističnima središčema, zdraviliščema Terme Čatež in Terme Olimia v Podčetrtku, leži Bizeljsko, ki je več kot naselje, saj se pod tem imenom skriva širše območje med goro Orlico in mejno reko Sotlo, prekrito s slikovitimi, ponekod skoraj prestrmo položenimi vinogradi. Čeprav so belega in rdečega bizeljčana tamkajšnji vinarji ljubljanskim gostilnam in drugod po gornjem Kranjskem uspešno prodajali že v letih pred prvo svetovno vojno, se Bizeljanci zadnja leta vse bolj trudijo, da bi bili širše prepoznavni po svoji edinstveni posebnosti – repnicah.
Kaj so repnice?
Do današnjega Bizeljskega je pred milijoni let, v terciarju, segalo Panonsko morje, ki je tu na obalo odlagalo obilo peska. Ko se je zaradi tektonskih premikov umaknilo, je pesek ostal in ta v našem času tvori veliko bizeljskih gričev, zlasti na območju Brezovice. Sčasoma so bizeljski kmetje ugotovili, da je v kremenčev pesek mogoče kopati rove, ne da bi pri tem potrebovali rudniške podpornike. Ker so najverjetneje po naključju spoznali, da v teh podzemnih rovih odlično prezimi repa, ki je na podeželju poleg zelja veljala za eno najvažnejših živil, so rove začeli kopati nalašč za hranjenje repe.
Vsaka domačija, ki je ležala na peščenih gričih, je imela eno repnico. Pred kakimi 100 leti jih je bilo na Bizeljskem, nekaj pa tudi v bližnjih Pišecah in v Globokem vse polno, najverjetneje kakih 150, a so tako kot mnoge kmetijske površine tudi repnice sčasoma prerasli podrast, grmičevje in gozd, nevzdrževani vhodi vanje pa so se sesuli do te mere, da mnogih ni več mogoče najti. Ponovno so jih začeli oživljati šele proti koncu preteklega stoletja. Danes so zaradi konstantne, približno 95-odstotne vlage ter pozimi in poleti stalne temperature, ki se giblje med 4 in 10 stopinjami Celzija, naravnost idealne za zorenje in hranjenje bizeljskih vin. Seveda le v steklenicah ali manjših sodih iz nerjavne pločevine, kajti leseni sodi zaradi vlage ne preživijo. Požre jih debel sloj snežno bele plesni. Medtem ko drugi vinarji po svetu za drago opremo za ohranjanje primerne temperature v zorilnicah vin zapravijo veliko denarja, v bizeljskih repnicah to opravi narava sama. Ker v njih danes ni več najti repe, temveč zgolj vino, bi jih pravzaprav morali imenovati »vinice« in ne repnice.
Oživljena podzemlja
V začetku 90. let prejšnjega stoletja jih je iz pozabe iztrgal odlični bizeljski vinogradnik in vinar Janez Šekoranja, ki je spoznal, da bi s pomočjo te kar svetovne posebnosti lahko privabili domače in tuje turiste. Izdelal je tudi prvo strokovno raziskavo tega fenomena. Najgloblja med vsemi je ravno Šekoranjeva repnica na Grabnu, ki se konča kar 12,5 metra pod površino. Vhod vanjo varujejo znamenita bizeljska sončna vrata. Gre za lesena vrata z izrezljano podobo sonca.
Janez Šekoranja obiskovalcem rad pove, da so med ročnim kopanjem izjemno abrazivnega peska v začetku 90. let praktično do lesenih ročajev »zbrusili« oziroma obrabili 5 krampov in 20 lopat. Krampi, lopate in strgala, s katerimi po izkopu poravnajo stene in strope, so edino orodje, ki ga je pri težaškem kopanju rovov, ki spominjajo na nekakšne katakombe, mogoče uporabljati. Zelo pomemben dejavnik pri tem, da se strop brez uporabe podpornikov nikoli ne zruši, je vlaga, ki veže silikatne delce skupaj. Zaradi atmosferskih vplivov so ogroženi samo vhodi v repnice, zato so ti običajno obzidani.
Obiskovalci prihajajo z vsega sveta
V neposredni bližini Šekoranjeve sta Kelharjeva in Najgerjeva repnica. Pred slednjo se je med našim obiskom ustavil avtobus upokojencev iz Maribora. Jožica Najger, gospodinja, vodnica in vinogradnica, ki skupaj z možem Martinom in hčerjo Aljošo skrbi še za 15.000 trt v vinogradu, nam je zaupala, da jih med marcem in pozno jesenjo obišče kakih 5000 ljudi iz vsega sveta. Pokazala nam je knjigo obiskovalcev, v kateri smo zasledili zapisane vtise in podpise obiskovalcev iz Kitajske, Japonske, Rusije, Italije, Nemčije, Francije, Mehike, Argentine in Brazilije, če omenimo samo najbolj poseljene države. »Obisk repnic je zelo zanimivo doživetje. Prej sem zelo malo slišala o njih, zdaj sem pa naravnost očarana. Res so nekaj posebnega in pozitivnega za Slovenijo. Veliko potujem po svetu, to je pa tako blizu. Ne vemo, kaj imamo,« je bila nad obiskom Najgerjeve repnice navdušena potnica iz Maribora.
Rovi med vojno reševali življenja
Malo nižje od Šekoranjevih in Najgerjevih leži domačija Balonovih. In pod njo v kremenčev pesek skopani rovi. Rovi v pravem pomenu besede, saj gre za pravcati sistem podzemnih rovov, ki so jih med drugo svetovno vojno dan za dnem kopali fantje iz družine Ogorevc, ki je iz bojazni pred izselitvijo v Nemčijo na Bizeljsko pribežala iz Brežic. O tem zelo napornem početju nam je pred leti pripovedoval lani preminuli kopač Ivan Ogorevc. Dejal je, da so izkopani pesek vsakič raztrosili po bližnjem gozdu, da se za skrivnost podzemlja domačije ne bi izvedelo. Bila je vojna in gradili so si skrivališče za nujno potrebo. Ne zaman, saj so podzemna skrivališča, v katera je bilo mogoče priti iz skritega vhoda v shrambi stare hiše, pod prešo v vinskem hramu ter v gostem grmovju na robu gozda v resnici rešila tudi nekaj življenj.
Spogledujejo se s Toskano in Burgundijo
Kot smo omenili, si Bizeljanci pri oglaševanju edinstvenih posebnosti svojega koščka dežele na sončni strani Alp želijo več posluha države, saj jih ta le malokdaj uvrsti v svoje promocijske medije. Bizeljsko namreč niso samo vinogradi, vinotoči in repnice. Gričevje se ponaša tudi s svojimi kulinaričnimi posebnostmi, med katerimi najbolj izpostavljajo svoj ajdov kolač, v čast katerega vsako leto prirejajo tekmovanja v njegovi pripravi, a ga žal ni mogoče kupiti nikjer v prosti prodaji. Tu najdemo še našega največjega zasebnega proizvajalca vrhunskih penin Isteniča, etnografski zbirki na Bizeljskem in v Vitni vasi, bogato zbirko majolik, slikovite pohodne poti ter hišo, v kateri je pred natanko 190 leti duhovniško službo začel nadškof Anton Martin Slomšek. Da bi Bizeljsko postalo slovenska Toskana ali Burgundija, o čemer domačini radi sanjajo, manjka še kakšna malenkost. Med drugim prenočišča, ki jih niti približno ni dovolj za večje turistične množice.
