Morda bi mu kdo na prvi pogled, malo bolj od daleč, rekel kar ajdova potica, pa vendar je bizeljski ajdov kolač čisto nekaj drugega. Testo ni kvašeno, v kolaču ni dodanega sladkorja, le poparjena ajdova moka in malo bele, za nadev pa skuta, jajca, kisla smetana in sol. Nekoč so ga jedli kot samostojno jed, gospodinje so ga pripravljale možem pred delom v vinogradu, saj je bogat z beljakovinami dajal moč za težaška dela. Pekle so ga tudi ob vseh velikih praznikih, ob veliki noči, dnevu mrtvih, martinovem, za božič. »Ajdov kolač je bil vedno na mizi, ko je družina prišla od polnočnice,« pripoveduje predsednica Društva kmečkih žena Brežice Zdravka Kampijut. »In seveda, zakaj ga ne bi spekli letos za veliko noč?« doda. Na Bizeljskem danes ajdov kolač običajno ponudijo kot slan poobedek, odlično se poda tudi h kakšni mesni omaki, golažu.
Kolač bo odličen le z dobrimi sestavinami
»Veliko je odvisno od dobre skute, ki mora biti domača, pa tudi od moke. A potem pride na vrsto tisto najpomembnejše: ajdov kolač moraš pripraviti z ljubeznijo in lepimi spomini. Ko se vse to združi, nastane kolač, kakršen mora biti,« se nasmehne Erna Rožman z Bizeljskega, tudi večkratna dobitnica zlatega priznanja na vsakoletnem ocenjevanju ajdovih kolačev, ki ga vsako jesen pripravlja Aktiv kmečkih žena Bizeljsko. Nato natrese še nekaj nasvetov. »Posebno previden je treba biti pri parjenju moke. Na 80 dekagramov ajdove moke potrebujemo dober liter kropa. Ko moko popariš, mora biti tekstura podobna žgancem. Belo moko dodamo po občutku. Naše babice so nekoč dodajale mast, danes pa uporabljamo večinoma maslo, ki daje kolaču tudi bolj poln okus.«
Rožmanova pri tem ne pozabi omeniti osnovne šole Bizeljsko, kjer že več let skrbijo za ohranitev tradicije ajdovega kolača. S peko se tako vsako leto pod mentorstvom Rožmanove preizkusijo učenci v tretji triadi. Tako je v zadnjih treh letih svoje ajdove kolače na oktobrsko ocenjevanje prineslo že kar nekaj učencev. »In skoraj vsi so dobili srebrna priznanja,« ponosno pove Rožmanova.
Poenotile način priprave kolača
Gospodinje na Bizeljskem pečejo ajdov kolač že od nekdaj. Toda, kot pojasnjuje Kampijutova, se je kmalu po drugi svetovni vojni, ko so ljudje začeli sejati razna žita in ne več toliko ajde, izročilo začelo izgubljati, poleg tega je vsaka gospodinja kolač pripravljala malo po svoje. Zato so se pred trinajstimi leti v društvu odločile, da pripravijo ocenjevanje z glavnim ciljem poenotiti način priprave kolača, kakršnega so nekoč pekle njihove babice in prababice. Tako so se dogovorile, da bo to zavit kolač, koliko naj bo ajdove moke, kakšna naj bo skuta, kako bogat naj bo nadev. Vsaka stvar šteje, tudi to, kako gospodinja moko popari, pomembno je tudi razmerje med ajdovo in belo moko, te je lahko do 30 odstotkov, nam pojasni Kampijutova.
»Kolači so vsi na videz enaki, pa vendarle niso. Vsaka roka ima svoj občutek, svoj prijem,« doda predsednica aktiva bizeljskih kmetic Slavica Antolovič, ki je zadovoljna, da se peke ajdovega kolača lotevajo tudi mlada dekleta in celo fantje, saj se le tako lahko tradicija tudi ohranja.
