Na festivalih slovenskega filma zmagujejo prvenci, dovolj pogosto ali skoraj že tako redno, da je to postalo že neke vrste pravilo. Sinoči se je v Portorožu končal 18. festival slovenskega filma, in sicer s projekcijo filma, ki je na podelitvi nagrad v soboto zvečer osvojil vesno za najboljši film – to pa je Idila, celovečerni prvenec Tomaža Gorkiča. Žirija v sestavi Gregor Božič, Siniša Gačić, Varja Močnik, Polona Petek in Simon Pintar je temu filmu podelila še tri druge vesne: Niki Rozman za najboljšo stransko žensko vlogo, Juriju Drevenšku za najboljšo stransko moško vlogo in Gregorju Nartniku za najboljšo scenografijo.
V tekmovalnem programu festivala je bilo letos sedem celovečernih igranih filmov, poleg Idile še Dekleta ne jočejo Matevža Luzarja, Julija in alfa Romeo Blaža Završnika, Psi brezčasja Mateja Nahtigala, Šiška Deluxe Jana Cvitkoviča, Štiri stvari, ki sem jih želel početi s tabo Mihe Knifica in Utrip ljubezni Borisa Petkoviča. Dva filma (Idila in Šiška Deluxe) sta iz programa Slovenskega filmskega centra, štirje iz produkcije TV Slovenija, eden (Psi brezčasja) pa je iz dejansko neodvisne produkcije (Lignit film). In vse kaže, da v očeh žirije nobeden izmed teh šestih filmov ni bil vreden katere izmed »velikih« vesen za režijo, scenarij ali igro. Te je namenila kratkim filmom: vesno za režijo je prejel Jan Cvitkovič za Ljubezen na strehi sveta, ki je prejela vesno za najboljši kratki film. Vesna za najboljši scenarij je šla v roke Darku Sinku, tudi režiserju kratkega filma Sošolki; vesna za najboljšo glavno moško vlogo – Ivu Barišiču v Ljubezni na strehi sveta; in vesna za najboljšo žensko glavno vlogo – Mojci Fatur v celovečercu Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo (Mojca Fatur je tudi Stopova igralka leta). Ljubezni na strehi sveta je pripadla še vesna za najboljšo glasbo – Niko Novak. Po številu nagrad sta torej celovečerna Idila in kratka Ljubezen na strehi sveta najboljša filma letošnjega festivala.
Idila je »čistokrvna« grozljivka, kar je nadvse hvalevredno, edini problem, vsaj če mene vprašate, je v tem, da ji manjka pravega vzdušja in napetosti, kar je nemara posledica tega, da kljub celovečerni dolžini še ni presegla pripovedne logike kratkega filma. V kratki Ljubezni na strehi sveta pa se takšna logika prav domiselno izpolni na dobesedno nadrealističen način; ta se zdi dober modus tudi za samo ljubezen.
Naštejmo še druge vesne: za najboljšo fotografijo – Marko Brdar, direktor fotografije pri hrvaško-srbsko-slovenski koprodukciji Zenit Daliborja Matanića, in za najboljšo montažo – Jurij Moškon (Utrip ljubezni). Vesno za najboljši dokumentarec je prejel DomMetoda Pevca (ta film je osvojil tudi nagrado občinstva), vesno za najboljši študentski film Oddaljen spominValerije Zabret z Visoke šole za umetnost v Novi Gorici, vesno za najboljši eksperimentalni film KompozicijaMatije Mančka in vesno za najboljši animirani film CipercoperJerneja Žitnika in Borisa Dolenca. In nazadnje še vesni za najboljši koprodukcijski film – Kosec hrvaškega režiserja Zvonimirja Jurića – in za posebne dosežke – Mali princMateja Peljhana. Žirija slovenskih filmskih kritikov (Nina Cvar, Ana Jurc in Denis Valič) je za najboljši film izbrala Pse brezčasjaMateja Nahtigala. Tej nagradi bi še najbolj ploskal, ne le kot filmski kritik in poročevalec s festivala, ampak že kot »navaden gledalec«. Ki ga je očarala tudi raperska romantična komedija Utrip ljubezni Borisa Petkoviča.
