Kateri film je zmagal na lanskem Festivalu slovenskega filma? Bojza, ki je bil prvenec. Nočem ničesar napovedovati, vseeno pa me veseli, da lahko tudi v poročilu z letošnjega festivala ponovim refren, da najbolj vznemirljive, pogosto pa tudi najboljše momente na teh festivalih slovenskega filma priskrbijo prav prvenci, igrani ali dokumentarni. Med sedmimi celovečernimi igranimi filmi v tekmovalnem programu sta letos samo dva prvenca, Idila Tomaža Gorkiča, ki se je izkazala kot »prava«, žal pa ne tudi »popolna« grozljivka, in Psi brezčasjaMateja Nahtigala. Ta prvenec pa je presenečenje, »film surprise«, kot bi zapisali v Cannesu, in to prav kot v vsej zgodovini slovenskega filma prva zares posrečena kriminalka, povrhu še z vsemi stilističnimi potezami filma noir.
Univerzalna govorica
Pse brezčasja, ki so nastali v produkciji Lignit filma, so posneli v Velenju, toda po zaslugi kadriranja in filmnoirovskega chiaro-scuro (direktor fotografije je Vladan Janković) se to nikjer ne pozna ali, drugače: mestne ulice in stavbe, še posebej pa interierji so popolnoma denaturalizirani ali transformirani v univerzum filmske topografije in ikonografije, kjer bi namesto v slovenščini lahko govorili tudi angleško ali francosko. A je vseeno pomembno, da govorijo slovensko, saj ima jezik v tem primeru vlogo dvojnega dokaza: na eni strani tega, da za filmnoirovski svet, kjer vlada velika prepustnost ali tesna povezanost med kriminalom, policijo, biznisom in politiko, tudi slovenščina ni več noben »tuj« jezik; in na drugi tega, da se je slovenski film, vsaj ta iz Velenja, vendarle naučil govorice »univerzalne« kriminalke.
Psi brezčasja se začnejo tako kot denimo Ujemite Carterja ali vsaj še nekaj desetin drugih kriminalk, torej s protagonistom, tukaj Rokom Osterbergom (Primož Vrhovec), ki se od nekod po daljšem času vrne v svoje mesto, ker so mu tam ubili brata. Policijski inšpektor Kramer (Niko Goršič) mu odsvetuje vsakršno raziskovanje umora brata, ki je bil kriminalec, podobna opozorila, sicer v bolj fizični obliki, pa dobi tudi iz kriminalnega podzemlja. Toda »podzemlje« je res le metaforičen izraz za podlago, ki omogoča »normalno« delovanje mestnih poslovnežev in politikov, še posebej v času županskih volitev. Včasih se v filmu morda preveč pove v dialogih, zato pa je prav domiselna zamenjava registra off glasu. S komentarji v offu se, kot je pravilo v filmu noir, oglaša protagonist Osterberg, toda ko ga z nekaj udarci položijo v začasno komo, komentatorski glas prevzame »japijevski« oziroma skorumpiran policijski inšpektor Polak (Blaž Setnikar), kar tudi omogoči prav izviren iztek loka glavnega lika, Osterberga, ki nikoli ne bo rešil uganke umora. Sicer pa to niti ni kakšna uganka, njena rešitev je že v samem naslovu filma, Psi brezčasja, ki ima v scenariju Zorana Benčiča nič manj kot težo metafizične sintagme o »brezčasnosti« zla.
Posrečena spojitev žanrov
Utrip ljubezni sicer ni prvenec Borisa Petkoviča, ker je pred desetimi leti že posnel igrani celovečerec paris.love, in sicer na prav tako »gverilski« način, kot so bili producirani Psi brezčasja, zato pa je to njegov prvi celovečerni igrani film v profesionalni produkciji (TV Slovenija). Predvsem pa je prav posrečena in navdušujoča spojitev glasbene in romantične komedije. Za glasbeni del poskrbijo raperji, ki že s svojim načinom petja »pogovornih« besedil omogočajo gladek ali, bolje, gibljiv prehod med pevskimi in »nepevskimi« partijami (prav imeniten je prizor, kjer na tak način umirijo nasilneže); pod romantično komedijo pa spada edini zaplet v filmu, ki je torej povezan z oviro, ki nastopi v ljubezni med raperjem Brunom (Jernej Gašperin) in očarljivo violinistko Nino (Judita Fanković), in srečno razrešitvijo na glasbenem odru.
Iz produkcije TVS sta tudi filma Dekleta ne jočejo Matevža Luzarja in Štiri stvari, ki sem jih želel početi s tabo Mihe Knifica, žal pa o nobenem ne bi mogel povedati prav veliko dobrega.
