»Dušo je prodal hudiču,« rečemo včasih še danes, ko želimo povedati, da se je nekdo zaradi takšnih ali drugačnih koristi (v sodobnem času praviloma mislimo na finančne oziroma materialne) zatekel k etično nesprejemljivemu ali kako drugače spornemu ravnanju. Reklo v danem primeru zaznamuje krščanska tradicija, toda arhaični motiv »prodane duše«, torej posameznika, ki se za neko ugodnost ali cilj zapiše določenemu (nadnaravnemu) bitju, ki je človeku praviloma sovražno, poznajo številne svetovne kulture.
V evropski dediščini je podpis pogodbe s temnimi silami gotovo najbolj prepoznavno prisoten v nemški srednjeveški legendi o doktorju Faustu, razočaranem znanstveniku, ki v zameno za vednost in posvetne užitke obljubi svojo dušo zlodeju. Pripoved, ki ima več virov in inačic, je skozi stoletja navdihovala različna umetniška snovanja, od literarnih del, gledaliških in lutkovnih iger do filmskih obdelav, v najveličastnejši obliki pa jo brez dvoma srečamo v znameniti dramski pesnitvi Faust nemškega velikana Johanna Wolfganga von Goetheja.
Razvoju tako imenovanega faustovskega motiva je sicer mogoče slediti daleč v preteklost, vsaj do legende o svetem Teofilu, kilikijskem duhovniku iz šestega stoletja, ki naj bi mu hudič pomagal do škofovskega položaja; skesanemu Teofilu je bilo sicer na koncu odpuščeno, manj prijetna usoda pa doleti protagonista zgodnjih različic zgodbe o Faustu, ki so začele v tiskani obliki krožiti konec 16. stoletja in niso bile brez nekakšnega »moralnega poduka«, saj ambiciozni vedec, ki mu je Mefisto pomagal užiti vsa ugodja in znanja tega sveta, konča v peklu – in kako bi sploh lahko bilo drugače, ko pa mu je vedenje o posvetnem pomenilo več od sledenja božji besedi? To gledanje odseva tudi v verjetno prvi dramatizaciji legende o Faustu, ki jo je po motivih njenega angleškega prevoda oblikoval angleški elizabetinski dramatik Christopher Marlowe (igra Doktor Faust je bila sicer objavljena šele leta 1604, torej več kot deset let po svoji prvi uprizoritvi in avtorjevi smrti).
Hrepenenje po nedosežnem
Če je Faust v starejših delih v osnovi negativen lik, zaznamovan z napuhom, pogubnimi stremljenji in neizogibnim prekletstvom, se ta optika do romantike polagoma spremeni in celo zaobrne; tako je Faust že pri Goetheju v prvi vrsti iskalec (višjega) smisla, ki ga tuzemska vednost ne zadovolji več, ne pa nekdo, ki bi hlepel po moči. Goethe je svojega Fausta, ki dandanes velja za eno največjih in tudi najvplivnejših del v zgodovini nemške literature, snoval (resda s presledki) več kot 60 let; prve osnutke tega obsežnega dela je napisal že v 70. letih 18. stoletja, fragment drame je izšel leta 1790, njen prvi del leta 1808 (a je končno obliko dobil šele dvajset let kasneje), drugi del pa leta 1832, tik po Goethejevi smrti.
Goethejeva mojstrovina je svojemu osrednjemu liku vdihnila širše človeške razsežnosti, ki so ga ohranile aktualnega vse do danes. Ambivalentni junak, ki v soigri dobrega in zla precej sleherniško hrepeni po (vedno) nečem več, je navdihnil vrsto znanih glasbenih stvaritev (med njimi Lisztovo simfonijo in Gounodovo opero), vtkan je v dela Bulgakova (Mojster in Margareta), Manna (Doktor Faustus) in mnogih drugih literatov, po zgodbi o Faustu pa je bolj ali manj neposredno nastalo vsaj petdeset filmov. Še najbolj redko je pravzaprav Fausta mogoče zaslediti v gledališču – brez dvoma je vsaj delni razlog za to v dolžini besedila ter njegovi zahtevnosti. Na slovenskih odrih je bil Faust doslej uprizorjen trikrat: leta 1908, 1929 in 1990 – to zadnjo postavitev je v SNG Maribor zrežiral Tomaž Pandur. Ta se je k Faustu vrnil lani, ko ga je postavil v Madridu, zdaj pa ga je presadil še v Ljubljano.
