Za vlogo Fausta je bil po januarskih parlamentarnih volitvah v Grčiji resda predviden Cipras, a je v zadnjega pol leta s finančnim ministrom Varufakisom na rami v očeh Evropejcev iz evrskega območja postajal Mefisto. Povsem po krivici, evrska duša je bila hudiču prodana leta 2011, ko je trojka EU, IMF in EBC povsem zgrešeno naslovila grško dolžniško krizo. O tem, ali bo v peklu pristala grška, pa bo jutri odločil tamkajšnji parlament. Za Ciprasa je zdaj že jasno, da je bila dodeljena mu vloga v tej drami prevelik zalogaj, in preden je bo konec, bo pozabljeno, da je v njej sploh nastopal. V zgodovino se bo vpisalo zgolj dejstvo, da so Grki na zadnjih treh velikih preizkušnjah hudiču (okupaciji, diktaturi in trojki) rekli ne, nazadnje z uradnim referendumom, a to skušnjavca ni odvrnilo. Tudi tokrat ne, saj je verjetnost, da grški parlament jutri ne bo kapituliral pred nemškim diktatom, pičla.
Faustovska zgodba se tu ne bo končala, sledi finale v parlamentih šestih evrskih držav, po katerem se lahko izkaže, da sta v vlogi izgubljene duše tako evrsko območje kot njen grški kos, Mefisto pa drugje – v izmuzljivem kapitalu, ki z eno roko daje, z dvema pa nato jemlje nazaj in kuje plenilske dobičke. Reforme, ki se jih v paketu z domnevno pomočjo, ki je dejansko zelenaški kredit, vsiljuje v tretje Grčiji, imajo malo zveze z njeno prezadolženostjo, ampak gre za politični preizkus zmage neoliberalizma nad blaginjsko državo v Evropski uniji, v nadaljevanju pa kapitalskega fašizma nad demokracijo. Nemška kanclerka je imela prav, ko je ob grški krizi dejala, da je v igri več od evra, namreč zaupanje, le da ga je zgrešeno razložila. Ne gre za omajano zaupanje v Grčijo, ampak v Unijo, ki podlega pogubni skušnjavi (nemške) nadvlade namesto proklamiranega sožitja (in solidarnosti) evropskih narodov.
Grčija s svojimi skorumpiranimi vladavinami socialistov in konservativcev in za malico pohrustane Sirize seveda ni bila branik tega sožitja, prej njegov najšibkejši člen, a poku prvega bodo sledili naslednji. Znamenj, da je Slovenija visoko na tem seznamu, je kar nekaj, tudi s seznamom podjetij za bruseljsko ukazano privatizacijo, ki spominja na zdaj Grčiji vsiljeni neodvisni premoženjski sklad, ki je dejansko zastavljena suverenost. Kaj si o vsem tem misli naša vlada, pa zgovorno priča njen šef Miro Cerar. Lomljenje evr(op)ske usode prek Grčije je v slovenskem imenu zaupal nizozemskemu kolegu Marku Rutteju in pohitel šefu Nata obljubljat, da bomo povečali vojaški proračun. Že ve, kam smo se napotili. V pekel.
