Ime uličice Dedeleberstrasse, ob kateri je le nekaj hišk, mi je morda zvenelo še bolj pravljično (domačinov nisem utegnila vprašati, kaj pomeni, kasneje pa tudi nisem našla prevoda v slovarju), ker sem bila že med vožnjo ob prihodu v nemški srednjeveški Goslar skozi velika mestna vrata po okoli kilometer dolgi Široki ulici do Glavnega trga povsem očarana. Ob mestni "vpadnici" so namreč od začetka do konca na obeh straneh pravljične hišice, večinoma enonadstropne, tako imenovane Fachwerkhaus - zgradbe s predalčjem, to je s temnimi tramovi, razdeljenimi z belimi (pa tudi drugih barv) stenami. Prav takšne, morda le malo manjše, kot so v številnih znanih pravljicah iz nemškega prostora.
Goslar
Mesto Goslar, ki ima 42.000 prebivalcev, leži v deželi Spodnja Saška, nekako v sredini Nemčije v pokrajini Harz, in je med 33 nemškimi mesti na seznamu Unescove svetovne dediščine. Njegova zgodovina sega v neolitik, čez zgodnji srednji vek Saksoncev in svetega rimsko-nemškega cesarstva, reformacije, razsvetljenstva... Ponaša se tudi z bogato industrijsko dediščino, ki je bila zgrajena že v času Henrika I., in v 10. stoletju odkritimi nahajališči srebra ter drugih rudnih bogastev. Naslednje stoletje pa so že zgradili veličastno cesarsko palačo, imenovano Kaiserpfalz, največjo ohranjeno posvetno romansko stavbo v Nemčiji. Ob omenjenih renesančnih in tudi mlajših predalčnih hišah so tu še mogočno mestno obzidje, na Glavnem trgu rotovž z uro s premikajočimi se figurami, več sakralnih zgradb, v bližnjem Rammelsbergu muzej rudnika srebra, ki je tudi na Unescovem seznamu, za ljubitelje sodobnega kiparstva pa so na ogled še številne vrhunske skulpture, med njimi Boterijevi in Moorova. K turistični privlačnosti mesta prispeva še lega ob severnem robu višavja Harz, priljubljenega cilja pohodnikov, med katerimi so bili tudi največji nemški literarni mojstri, kot sta Goethe in Heine. Prvi se je na najvišji, 1142 metrov visok vrh Brocken povzpel že leta 1777 in tu našel navdih za Fausta, drugi pa je svoje potovanje v te kraje opisal v knjigi Potovanje po Harzu, prvem od njegovih štirih delov znanih Popotnih slik.
Quedlinburg
Na poti na vzhodni del severnega harškega obrobja, v približno uro vožnje oddaljen Quedlinburg, smo neuspešno iskali sledi nekdanje meje, ki je skoraj pol stoletja ločevala Nemčijo. V zibelki te države, kot imenujejo Quedlinburg, ki je prav tako vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine, je kar 1200 tipičnih hiš s predalčjem. Nekaj so jih izvrstno obnovili že v prejšnjem stoletju tudi s pomočjo priznanih poljskih restavratorjev, veliko pa po združitvi z zahodom, ko so za to lahko namenili več sredstev. Na vzpetini nad mestom z nekaj več kot 20.000 prebivalci o bogati preteklosti priča mogočen grajski kompleks z muzejem v prostorih nekdanje ženske opatije. To je Henrikova vdova Matilda ustanovila po njegovi smrti v 10. stoletju, v času reformacije pa se je ustanova skupaj z mestom odločila za protestantizem. V zakladnici prelepe romanske cerkve sv. Servattija z začetka 11. stoletja so na ogled še redki, več kot tisočletje stari eksponati sakralne dediščine. Dodatno vrednost izvrstni turistični ponudbi dajejo možnosti prenočevanja v številnih več sto let starih hišah, preurejenih v odlične romantične hotele, ki imajo tudi dobre restavracije. Nemška kulinarika že dolgo ne pomeni več samo klobas in kislega zelja - imajo tudi izvrstno vino, da o pivu ne govorimo. Vse omenjeno in še marsikaj prijazno ponujajo po zmernih cenah.
Leipzig
Poslušanje Bachove skladbe, zaigrane na orglah znanega izdelovalca teh inštrumentov Friedericha Ladegasta iz leta 1862 na balkonu klasicistične cerkve sv. Nikolaja v Leipzigu, je vsekakor posebno doživetje. Prav ob tej cerkvi so se ljudje po molitvah za mir zbirali na mirnih protirežimskih protestnih shodih in se 9. oktobra 1989 podali na ulice v boj za svobodo govora, zbiranja, potovanja... Odločitev za upor lepo simbolizira do vrha napolnjen vodnjak, iz katerega se tu in tam nekaj vode zlije čez rob ter se zato imenuje Kaplja čez rob. V povezavi z večstoletno sejemsko tradicijo, znani so bili na primer knjižni sejmi, se polmilijonski Leipzig predstavlja kot mesto sejmov in kongresov, zaradi obilice zelenja, rek, kanalov in športnih objektov pa tudi kot mesto dobrih možnosti za oddih. Predvsem pa je to mesto z bogatim kulturnim izročilom, povezanim z ljudmi, ki so v njem živeli in ustvarjali. Med njimi so bili Johann Sebastian Bach, ki je bil 27 let vodja deškega zbora v cerkvi sv. Tomaža, pa Clara in Robert Schumann, Richard Wagner, Felix Mendelssohn Bartholdy, Edvard Grieg, Gustav Mahler, Johan Wolfgang Goethe, Friedrich Schiller... Številni spomeniki, koncerti in druge prireditve obujajo in ohranjajo spomin nanje ter ponujajo vrhunski izbor kulturnih doživetij, ki jih dopolnjujejo številni muzeji, galerije... Turizem se v Nemčiji, v nekaj desetletjih po drugi svetovni vojni znani le kot močni industrijski sili, skokovito razvija, saj ponuja zares veliko. Po tem, ko boste obiskali omenjena tri mesta, ki doslej še niso bila najbolj znana na nemškem turističnem zemljevidu, pa se boste najverjetneje vrnili v te pravljično lepe kraje. mgn