Abdul Baset, 18, Mosul, Irak: Rjave bleščeče oči
Vsi ljudje tukaj nosijo s seboj zgodbe. Nekateri jih govorijo. Nekateri jih skrivajo tu notri,« se je z levo roko potrkal po prsih. Desno roko je skrival v žepu trenirke. Izza zapestja, čudno skrivenčenega, je proti dlani silila pajčevinasta nagubana koža. Enako na vratu. Zadaj, na desni strani hrbta, je bila pod trenirko kot žoga velika izboklina.
Abdul Baset, osemnajst let, iz Mosula v Iraku. »Rak in opekline,« je rekel. »Potujem sam.« Sredi vrveče, prerivajoče se množice je bil res sam. Okoli njega je stal tudi čas. Vsi begunci se na poti od Turčije skozi Grčijo, Makedonijo, Srbijo, zdaj Hrvaško in Slovenijo organizirajo v skupine. Tako je lažje in varneje potovati. On pa je sam postaval po peronu in gledal ljudi, kako visijo skozi okno vlaka – edinega vlaka v noči s četrtka na petek, ki je iz Tovarnika, mesta na srbsko-hrvaški meji, odpeljal proti notranjosti Hrvaške.
Ljudje tečejo, vpijejo, se prerivajo, tepejo. On stoji, sključen kot starec, in zre v prizore z nenavadno svetlimi očmi. Oči so zadnje, kar na njem res živi. »Naše hiše ni več,« je z roko pokazal, kako se hiša zruši od strehe do tal. »Šestnajst metrov od mene je eksplodiral tank z gorivom. Ljudje so bili kot...« Besede so se pretrgale. Kako opisati, kar je videl? »Opečeni?« »Da, opečeni.« »Moji starši so zdaj v taborišču v Iraku,« je nadaljeval. »Mene so poslali v Evropo. V Kurdistanu sem imel deset operacij. Nič ni pomagalo. Morda me bodo znali pozdraviti v Nemčiji. Tam so dobri zdravniki.« Abdulova družina si je izposodila denar za njegovo pot v Evropo. »Tisoč dvesto evrov sem plačal za čoln iz Izmirja na Lezbos. Čoln se je preluknjal. Z nami so bili dojenčki. Nekemu očetu se je dojenček že zadušil. Zajel je vodo v pljuča. Pet minut ni dihal. Oživljali so ga in potem je spet začel dihati.« Premolk. »Hodil sem po otoku. Potem smo šli na trajekt, iz Grčije v Makedonijo, nato v Srbijo.« Bil je na Hrvaškem, naslednja je Slovenija. »Rad bi študiral v Nemčiji. Ko ozdravim,« je rekel.
Mohasen Nasif, 40, Raka, Sirija: Velike črne oči
Mohasen (na fotografiji) je sedela Abdulu nasproti, poslušala njegovo zgodbo, ga držala za roko in jokala. »Imam devetnajstletnega sina. Ti imaš osemnajst let. Zdaj boš kot moj sin. Pazila bom nate. Skupaj bomo potovali.« Mohasen je na Hrvaško prispela iz Sirije, iz Rake. Malo prej so jo policisti tresočo se potegnili iz vagona vlaka, ki je bil namenjen v Beli Manastir, kamor je Hrvaška preusmerila del beguncev. Vagon, v katerega so se z neobvladljivim stampedom nagnetli ljudje, ki že dneve in tedne skušajo priti na varno, je dolgo stal na peronu. Edini vlak v vsej noči za tisoče ljudi. Skozi vrata na obeh straneh vagonov so silili novi begunci. Tiste v sredini so stiskali z obeh strani. Njen vagon je imel okna, ki se jih ni dalo odpreti. Past! Od zunaj je bilo videti orošena stekla. Minute so tekle. Začeli so se razlegati kriki, vreščanje otrok. Potniki so tolkli s pestmi po oknih. Po glavi so švigali prizori z Gradiščanskega v Avstriji. Zadušeni v tovornjaku. Policisti niso vedeli, kaj storiti. Potem se je do vrat prebila Mohasen z vreščečim dojenčkom v naročju. »Kaj počnete?« je zakričala v angleščini. S telesa ji je tekel pot. »Prihajamo iz enega zločina in zdaj nas čaka nov zločin? Notri ljudje umirajo. Pomagajte nam!« Njene oči so švigale po pričah, ki so stale pod vlakom. Potem so se pri drugih vratih začeli kriki: »Notri so trupla!« Policisti so stekli in na silo vlekli ljudi iz vagona. Ljudje so padali po tleh. Nekoga so odnesli reševalci. Na koncu se je vse dobro izšlo. Nihče ni umrl. A šlo je za minute...
Mohasen je sedela na tirih, si brisala solze in gledala Abdula. »Zdaj, ko vidim njega, se mi naša nesreča ne zdi nič posebnega,« je rekla mimogrede. Obrisala si je solze. »V Evropi ste imeli vojno. Tukaj v Bosni je bila vojna. Veliko berem, zato vem, kaj se dogaja po svetu,« je govorila v izborni angleščini. Njen bivši mož je Američan. Njuni otroci so na varnem, pri njem, v Ameriki. Mohasen si želi, da bi njena najmlajša, dvanajstletna hči, v Nemčiji živela z njo. »Računam na to, da Evropa vojno razume,« je nadaljevala. »Mi, Sirci in Iračani, prihajamo iz prave vojne. Zato potujemo skupaj. Ko nas pretepajo, nas pretepajo skupaj. V Turčiji nas je pretepla obalna straža. Napišite to, da bodo ljudje v Sloveniji vedeli! Turki so prišli z dolgimi palicami, preluknjali so nam čoln, da smo popadali v vodo. Potem so nas takole za vratove (pokaže) vlekli iz vode. Moške so zbrcali, ženske in otroke porivali.« Abdul jo je gledal odprtih ust. »Abdul bo od zdaj naprej z nami,« je ponovila. »Prihajamo iz Rake, bežimo pred Islamsko državo. Gotovo ste že slišali zanje. Za eno napačno besedo ti odrežejo glavo. Da sem se morala povsem pokriti z ruto, tudi obraz, ni nič. To bi preživela. Ampak pretepanje, ubijanje, rezanje glav...« Mohasen je na poti s prijatelji, možem in ženo s tremi majhnimi otroki. Najmlajši, star je deset mesecev, ima diarejo. Srednji, ki ima štiri leta, ima vročino. Otroci so polegli po odejah, ki so jih starši pogrnili ob tirih. »Ti otroci razumejo, kaj se dogaja,« je rekla Mohasen. Razumejo – na svoj način. »Namesto da bi peli vesele pesmi, pojejo bojne pesmi. O smrti. Ko rišejo, rišejo letala, bombe, kri.«
»So vse to videli na lastne oči?«
»Ti otroci so videli vse.«
Omar Skhita, 2, Alep, Sirija: Oči kot metuljčki
Omar tisto noč ni videl dosti. Spal je kot angelček, ovit v dedovo rdečo jopico. Z nog sta mu viseli nogavici. V majcenih kavbojkah in majici je bil videti pravi heroj.
»Fantje, gremo, zdaj bomo zanje naredili koridor! Samo da se nam ta otrok ne zbudi!« je ob pol šestih zjutraj zaklical ogromni policijski poveljnik. Udarna enota hrvaške policije, dvometrski orjaki v oklepih, je obkrožila avtobus in ob sprednjem steklu ustvarila prehod, varen pred množico, ki je pritiskala k vratom. Hrvaška oblast se je v noči na petek z vlakom in nešteto avtobusi trudila izprazniti Tovarnik, da bi lahko iz Srbije pripustili na tisoče novih beguncev. Ljudje so vso noč s četrtka na petek ležali, hodili, čepeli po cestah, pločnikih, jarkih. Ko so prišli avtobusi, so pohiteli proti njim. Bilo je nevarno. Omar je vse to prespal, varno položen na roke, s trdno zatisnjenimi očmi. Le nenavadno dolge trepalnice so štrlele kvišku kot metuljeva krila.
Omar, njegova mlada mama Rahaf, ded, babica in bolna teta so potovali skupaj. Očeta so ubili pred letom dni. »Bombe.« Rahaf je profesorica francoščine. Potujejo na Norveško, kjer bi rada končala doktorat. Trenutno so nekje na Hrvaškem, morda pa že v Sloveniji. Obljubila je, da bo poklicala. »Se dobimo na kavi!« Ker niso imeli moči, se Omarjeva družina, starca, ženski, otrok, ni mogla zriniti na avtobuse. Če ne bi bilo herojskega policijskega poveljnika in njegove ekipe, bi še danes čepeli v obcestnem jarku.
Ob šestih zjutraj je bil Omar varno zvit na sedežu ob zadnjih vratih avtobusa. V skromnih dveh letih življenja so njegove oči videle več, kot bi smele v vsem življenju. Ampak noč apokalipse na hrvaški meji mu je bila prihranjena.
