Tudi vsakokrat, ko se v Novi Gorici zapeljem mimo železniške postaje, se predam sentimentalizmu. Ko je Slovenija leta 2004 vstopila v EU, sem postopal med Rdečo hišo v Rožni Dolini, kjer sta Romano Prodi in Tone Rop ukinila državno mejo. Na železniški postaji je od mojega zgodnjega otroštva stala žičnata ograja. Tedanjo Jugoslavijo je ločevala od Italije. V resnici pa je ograja zaznamovala mejo med Vzhodom in Zahodom. Med Vzhodom, od koder je iz nočnega kluba v Park Hotelu sijala luč socializma, in Zahodom, kjer so v Fototecnici prodajali Jefferson Airplane, Grateful Dead in Boba Dylana. Kaj več me dolgo časa o Zahodu ni zanimalo. Na koncu Erjavčevega drevoreda je bil maloobmejni prehod, desno od njega pa je tekla ograja.
V sedemdesetih in osemdesetih letih sem nekajkrat svetoval Madžarom, Čehom in Vzhodnim Nemcem, da železniška postaja ni najbolj pameten kraj za pobeg na zahod. Pokazal sem jim pot do Mirna, kjer je bilo veliko lažje smukniti v Italijo čez mejo na pokopališču. Pa vendar so se mnogi odločili, da bodo raje stekli čez cesto pri postaji. Skočili so na ograjo, jo preplezali in na drugi strani stekli med starimi avstro-ogrskimi vilami naprej v Evropo. Če so bili jugoslovanski policisti hitrejši od njih, so jih prijeli in jih brez ceremonij strpali v marico, za njimi pa je izginila vsaka sled. Nismo se vpraševali, ali jih zaprejo, vrnejo v njihove države ali jim ponudijo alternativne izhode. Vsekakor so bile pred njimi same nevšečnosti. Pobeg v svobodo je spodletel.
Leta 1991 je Slovenja govorila, kot da je tudi sama skočila čez žičnato ograjo in se preselila na zahod. Vstop v Evropo se je zgodil na maloobmejnem prehodu na koncu Erjavčevega drevoreda v Novi Gorici. Meje ni bilo več. Slovenija je bila v Evropi. Ostali pa sta žičnata ograja in infrastruktura maloobmejnega prehoda. Kot opozorilo, da je Winston Churchill tam pred osemdesetimi leti videl železno zaveso. Železna zavesa je sicer stala na meji z Madžarsko. Ubežniki so morali preskočiti najprej njo in potem še enkrat skočiti čez njeno nekoliko manj strogo sestrično. Pričakovali bi, da bo žičnata ograja padla, pa so jo samo lično pobarvali. Nasproti vhoda v železniško postajo so je nekaj metrov odstranili, vendar so hkrati postavili okrasne ovire, med katerimi je mogoče iti čez mejo peš, z avtomobilom pa ne. Do osimskih sporazumov je tam stala tabla z napisom »Začasna meja«. Sedaj vse skupaj daje vtis začasno ukinjene meje. Veličina evropskih združitvenih procesov se tukaj kaže kot malenkostno vztrajanje pri ločenosti in razlikah. Kot da se ni nič spremenilo.
Pa se je. Dvanajst rumenih zvezdic je govorilo o celini prostega pretoka blaga, kapitala in ljudi. Ob govoru o evropskih vrednotah, civilizacijskih temeljih, skupni evropski hiši in enakosti vseh pred vsemi zakoni je cela zgradba temeljila na blagu, kapitalu in ljudeh, ki se prosto gibljejo po celotnem ozemlju EU. Ko si enkrat prišel v Evropo, je bilo celotno ozemlje tvoje.
Ob hitri militarizaciji notranjih evropskih meja se ta ideja sedaj zdi bizarna. Bolgarija in Madžarska sta najprej delovali kot bizarni tvorbi iz preteklosti, ko sta na svojih državnih mejah začeli sanjati o zidovih, zgrajenih z evropskimi strukturnimi sredstvi. Ko pa je Nemčija le dobra dva tedna zdržala s politiko odprtih meja in tudi sama militarizirala mejo, se je položaj dramatično spremenil. Politika odprte meje je bila nemška notranja zadeva in nemški problem. Omejeno gibanje čez nemške meje pa je v hipu postala evropska politika, ki potrebuje zgolj še ustrezno direktivo.
Kaj se je zgodilo s prostim pretokom blaga, kapitala in ljudi? Že od daleč je jasno razvidno, da pretoka kapitala in blaga nobena država ne namerava na noben način omejiti. Prav nasprotno, ob begunski krizi je bilo veliko naporov vloženih v svobodno gibanje obojega. Prost pretok ljudi pa je bil od vsega začetka označen kot problematična meddržavna zadeva. Romi iz Transilvanije v Rimu in Parizu so hitro opazili, da pretok ljudi ni tako enostaven, kot se je zdel. Evropski državljani so se hitro znašli na uradu za tujce kot migranti.
Pred ljudi, ki sedaj čakajo pred vrati Evrope, se postavlja zanimiv problem. Za temi zidovi blago in kapital svobodno krožita, ljudje pa kakor kdaj. Namesto za status oseb, ki prosijo za mednarodno zaščito, morajo zaprositi ali za status blaga ali kapitala. Mednarodni trgovci z ljudmi jih že sedaj obravnavajo kot blago, status kapitala pa si morajo pri evropskih vladah šele izboriti.
