Ko sem opazoval tiste reveže, je govoril z nepresahnjeno grenkobo v glasu, kako so stopali z letala v svet, ki ni mogel biti bolj oddaljen od njihovega, sem izgubil vero v smiselnost našega početja. V hipu, je rekel, sem vedel, da je moje delo v Združenih narodih zaključeno. Nisem mogel biti več del nepremišljenega poigravanja s človeškimi usodami.
Nato je govoril o očeh bosanskih beguncev, ki da ga še vedno preganjajo, o tem, kako so gledali to, kar naj bi po neki uradniški logiki postalo njihov novi dom, kako so okoli sebe zaman iskali nekaj znanega, karkoli, kar bi lahko prepoznali kot svoje, a je bilo vse okoli njih tuje, še zrak, ki so ga vdihavali, je bil težji in je vonjal drugače, in zemlja, po kateri so stopali, je drugače škrtala pod nogami. Vse je bilo v Pakistanu tako zelo drugačno od njihovega, bosanskega sveta. Niti mošeje niso bile podobne džamijam.
Tragičnost tega dogodka se seveda skriva v dejstvu, da so bili bosanski begunci ljudje, ki so jih v njihovi domovini ubijali, zapirali, posiljevali in preganjali samo zato, ker se je nekdo v njih odločil videti le še muslimane. Njihovi reševalci v uniformah Združenih narodov so jih torej gledali z enako slepimi očmi kot četniški klavci, pred katerimi so bežali. Njihov pristanek v Islamabadu je bil zato le nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi.
Kadarkoli te dni zaslišim srce parajoči glas dušebrižnika, ki iz same božje ljubezni pošilja sirijske begunce v Savdsko Arabijo in druge mondene destinacije, se zato spomnim na to zgodbo in na to, do česa lahko pripelje slepota, ki človekovo identiteto omeji na njegovo vero. Ko v človeku vidiš le še muslimana, je pač težko biti človekoljuben, z neznansko lahkostjo pa se da pozivati k racionalnim debatam o varnostnem vprašanju zaradi morebitnega prihoda v begunce preoblečenih teroristov, o negativnih vplivih prihoda tolikšnega števila Neevropejcev na evropsko kulturo ali o njihovem hlinjenju življenjske ogroženosti v želji po socialni varnosti, ki jo nudi Evropska unija.
Vse omenjene debate, vključno s tisto o nujnosti razločevanja med migranti in begunci, pa so le različne preobleke znanega rasističnega pogleda, ki ljudi sodi in obravnava izključno po tem, kateri veri oziroma narodnosti pripadajo.
In spet je, kot je bilo v devetdesetih, neskončno tragično prav dejstvo, da ljudi, ki iz Sirije bežijo, ker nekdo v njih vidi le njihovo napačno ime, vero, narodnost, velik del Evrope dojema na povsem enako omejen način. Kar na žalost pomeni, da vse te reke nesrečnežev niso ubežale tistemu, pred čimer so najbolj bežale, zato tudi Evropa ne more biti njihovo zatočišče, saj se njihov strah pred pogledi, ki v človeku prepoznavajo nekaj tujega, napačnega, v takšni Evropi še dolgo ne bo mogel pritajiti.
Saj vem, težko je razumeti, kako ponižujoča in razčlovečujoča je begunska izkušnja. V devetdesetih so mnogi težko razumeli, ali pa sploh niso, zakaj so si bosanski begunci po begunskih taboriščih od vsega najbolj želeli kave in cigarete, s katerima bi si vsaj za trenutek ustvarili občutek človeškosti, danes ne razumejo, zakaj si želijo halal hrane in zakaj se z glavami zaletavajo v zidove Evrope, da bi prišli do Nemčije. Težko je razumeti, kako daleč je prignan nekdo, ki zbeži iz lastnega doma.
Bosansko-danski režiser Vladimir Tomić je v svojem izjemno uspešnem filmu Flotel Europa zabeležil lastno begunsko izkušnjo na Danskem. Tam so bosanske begunce sprva namestili kar na ladje v pristanišču, jih zaprli v nekakšen življenjski medprostor, odločeni, da bi bilo njihovo sprejetje doprinos k uresničitvi Miloševićevega etničnega čiščenja in da je edino prav, da jih vrnejo. Za Dansko ti ljudje niso bili begunci, temveč so jim podelili status gostov, ki niso smeli v danske šole, ki se niso mogli učiti danščine, se zaposlovati. A na njihovo srečo se je zanje takrat zavzela socialdemokratska političarka Birte Weiss, ki se je med več obiski Bosne na lastne oči prepričala, da se ti ljudje nimajo kam vrniti.
Podobna zgodba se odvija danes in spet se zdi, da Evropa ne razume najbolj preprostih stvari. Morda na trenutke še pokaže kanček usmiljenja, a že v naslednjem spet dviguje svoje zidove nerazumevanja in čaka na neko novo Birte, ki ji bo povedala, da se sirijski begunci nimajo kam vrniti. In da jim ni mesto v Savdski Arabiji.
