Šestnajstletna Zam, dekle skodranih rjavih las in nagajivega nasmeška, je sedela na tratici, ki se je spuščala v obcestni jarek. S prijateljicami so po tleh razprostrle odejo, potiskano s figuricami otroških pajackov. »V Pariz greva,« je rekla in pokazala na sestro, ki se je z roko naslanjala na njeno ramo in kukala čeznjo. »V Parizu je najin stric. V Istanbulu so najina mama in še dve sestri.« Očeta ni omenjala. Zam je sirska begunka, prihaja iz mesta Deir ez-Zor, ki leži na bregu bajeslovne reke Evfrat.
Mesto leži sredi puščave, nekoliko proti meji z Irakom. Informacije iz tistih krajev so skope. Mesto naj bi bilo v rokah vladnih sil in obkroženo z bojevniki Islamske države, ki pošiljajo projektile. Pekel na zemlji. Zam pa je včeraj sevala od optimizma. »Potujem z bratranci. Imam zaščito,« se je nasmejala in si popravila lase. Za dekleti so sedeli fantje v kratkih hlačah in majicah. H & M je globalna znamka. Pomenkovali so se in se zbadali. Eden je prosil za mobilni telefon. Klical je na turško mobilno številko in dolgo govoril.
Hitri premiki
»V štirih dneh smo prišli iz Istanbula – prek Aten, Makedonije, Srbije. Zdaj pa smo tu,« je rekla Zam. »Tu« je bil Tovarnik, hrvaška vas na meji s Srbijo. Cesta po dolgem in še ena počez. Pozabljeni kraj z nizkimi panonskimi hišami, nekaj trgovinami in bencinsko črpalko, se je v minulih dveh postavil na svetovni zemljevid. Odkar je Madžarska z ograjo, bodečo žico, vojsko in solzivcem nepredušno zaprla mejo, je Tovarnik novi cilj beguncev, ki prihajajo čez Srbijo in bežijo v Evropo. »Nekateri gredo na Nizozemsko, drugi v Nemčijo,« je rekla Zam. Njej seveda bolj ustreza Pariz.
Okrog nas je v večerni vročini stalo, sedelo, hodilo, se prerivalo vsaj tisoč ljudi. Afganistanci, Iračani, Sirci, nekaj Afričanov. Pred njimi so stali policisti in jih usmerjali v avtobuse. Hrvaška je včeraj in predvčerajšnjim organizirala prevoze beguncev z avtobusi in vlaki v notranjost države. Vozili so jih v zbirne centre, kjer so jih oskrbeli in jim – kdo bi vedel, kakšno strategijo bo ubrala Evropa, a Hrvaška je za zdaj videti benevolentna – do določene mere dali vedeti, da jim ne branijo nadaljevanja poti. Hrvaški premier Zoran Milanović je izjavil, da bo Hrvaška sprejela vse begunce, potem pa jih tudi usmerila tja, kamor želijo iti. To pa so Nemčija, Skandinavija in druge države, je dejal Milanović. Že včeraj zgodaj popoldan so iz Zagreba prihajali klici, da se begunci iz začasnih centrov premikajo naprej proti Sloveniji.
Informacije kot hrana
»Kakšna je Slovenija?« je vprašal 29-letni Karam, ko smo malo naprej sedli na betonsko ploščad, ki jo je zasedlo naslednjih tisoč beguncev, večinoma mater in očetov z otroki. Nekaj jih je pod večer postavilo šotore, delavci so v kot dovažali kemična stranišča. »Nam bodo v Sloveniji vzeli prstne odtise? Nas bodo spustili skozi? Je Avstrija res zaprla mejo? Bo Slovenija odprla mejo za nas?« Vprašanja so kar deževala in okrog nas se je zbralo pol ducata ušes, lačnih informacij. Informacije o potovanju v Evropo in razmerah v posameznih državah so temeljna potreba vseh beguncev, ki so na poti čez naše kraje. Ti, ki smo jih srečali v Tovarniku, ne potrebujejo tihotapcev, zgolj mobilni telefon in zemljevid z začrtanimi mejami. Potem je pot sicer naporna – zlasti za otroke, dojenčke, ženske, ki na poljskih poteh omedlevajo od naporov. A je hkrati polna sanj.
Karam, učitelj fizike iz Mosula v Iraku, je rekel, da mu meje niso všeč. »Zadnjič ponoči, ko je moja skupina spala, sem se domislil,« je pesnil v zahajajočem soncu, »kaj če bi hodil do Avstrije natančno po meji med Madžarsko in Hrvaško? Če bi bil čisto na sredini, ne bi nobena stran mogla reči, da kaj počnem narobe. Tudi če bi streljali name, bi morali v resnici streljati drug na drugega.« Karam se je nasmejal. »Veš, jaz sem za demokracijo,« je vrelo iz njega. »Zame so vsi enaki – šiiti, suniti, kristjani, jezidi.« Odpravlja se na Norveško, kjer ga čaka teta. Mati in oče sta ostala v Mosulu. »Prestara sta za takšno pot – čez skale...« In tako naprej. Kdo bi ga ustavil?
Do včeraj zvečer je na Hrvaško prispelo že okrog 9000 beguncev, ki si čez Slovenijo želijo v Evropo. Konec je besed, začenjajo se dejanja.
