»Zdaj ni čas za 'posel kot običajno'. Čas je za odkrit pogovor o velikih temah, s katerimi je soočena Evropska unija. Unija ni v dobrem stanju. V njej ni dovolj Evrope in ni dovolj enotnosti. To moramo spremeniti. Zdaj. Ne glede na to, kaj piše v delovnih programih in zakonodajnih agendah: glavna prioriteta je danes begunska kriza.« Tako je včeraj predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker začel govor o stanju v EU.
Vzemi begunce ali plačaj
Govoril je o visokih številkah. 500.000 ljudi je letos pribežalo v Evropo, večinoma iz Sirije, omenil je še Libijo, ki jo prevzema Islamska država, in Eritrejo. Čez Grčijo je šlo več kot 213.000 beguncev, čez Madžarsko več kot 145.000, čez Italijo več kot 115.000.
Na te številke je evropska komisija oprla nov predlog razdelitve beguncev iz omenjenih treh držav članic v druge države članice EU. Po včerajšnjem predlogu naj bi tako Slovenija sprejela 631 beguncev – 81 iz Italije, 265 iz Grčije in 284 iz Madžarske. Druge države naj bi jih sprejele ustrezno več ali manj. Merila za razdelitev so bila število prebivalstva, BDP države, stopnja brezposelnosti in število prošenj za azil, ki so jih migranti v državi že vložili v preteklem obdobju. Razdelitev je podobna razdelitvam, ki jih je komisija predlagala že spomladi, le da so zdaj številke višje. Nove številke se bodo prištele k že dogovorjenim in Slovenija naj bi tako sprejela skupno 1126 beguncev.
Nekatere države so razdeljevanju bremena prosilcev za azil doslej nasprotovale. Za tiste, ki bi imele utemeljene razloge (denimo v primeru naravnih nesreč), komisija predlaga, naj za reševanje beguncev namenijo vsaj denar. Juncker tako predlaga, naj vsaka država, ki beguncev ne bi sprejela, zanje nameni dve tisočinki odstotka BDP. Če bi se denimo Slovenija želela (utemeljeno) izogniti sprejemanju beguncev, bi morala plačati okrog 750.000 evrov.
Jean-Claude Juncker je dejal, da upa, da bo sodelovanje držav enotno. Države, ki si bodo razdelile skupaj 160.000 prosilcev za azil, si bodo iz evropskega proračuna lahko razdelile 780 milijonov evrov pomoči, je napovedal. Vzpostavljen pa naj bi bil tudi poseben mehanizem za neposreden prevzem beguncev z vojnih območij, da jim ne bi bilo treba v Evropo hoditi po nevarnih poteh.
V Bruslju sicer želijo ločevati med begunci, ki prihajajo z vojnih območij, in migranti, ki ne prihajajo iz vojne. Tako načrtujejo vračanje priseljencev iz Srbije, Kosova in denimo Albanije v njihove države. Po nekaterih izračunih naj bi bilo migrantov iz tovrstnih »varnih« držav samo v Nemčiji okrog 40 odstotkov. Vprašanje pa je, kaj bo to pomenilo za ekonomije držav na zahodnem Balkanu, ki so močno odvisne od denarja, ki ga domov pošiljajo emigranti.
O vračanju migrantov v njihove države je včeraj v nemškem parlamentu odkrito spregovorila tudi kanclerka Angela Merkel. Ob razpravi o proračunu, ki jo je begunska kriza povsem zasenčila, je jasno povedala, da ekonomski migranti v Nemčiji niso dobrodošli.
»Naj bodo njihovi življenjski pogoji še tako težki, to je realnost,« je dejala Merklova in napovedala, da bodo pospešili postopke vračanja ekonomskih migrantov nazaj v njihove države. Če je doslej še kdo verjel, da bo Nemčija vse migrante, ki po balkanski poti skušajo priti v »obljubljeno deželo«, sprejela brez vprašanj, je teh razmislekov dokončno konec. Ostati bodo smeli le begunci, za katere pa bo Nemčija, tako Merklova, poskrbela, da se bodo čim hitreje integrirali v nemško družbo, naučili nemškega jezika in si poiskali delo.
Kanclerka je v svojem govoru načela tudi vprašanje načina integracije in spoštovanja pravil delovanja nemške družbe. »Ne smemo zamižati na obe očesi, če migranti zavračajo integracijo in gradijo vzporedne skupnosti,« je dejala in s tem skušala na svojo stran pridobiti tiste Nemce, ki so nad politiko odprtih rok do migrantov vse prej kot navdušeni. A hkrati Merklova tem sporoča, da se bo njena vlada dosledno borila proti sovražnemu govoru in napadom na migrante.
Če v teh dneh številni Nemci na münchenski železniški postaji begunce sprejemajo s ploskanjem in rožami, je v deželi Hessen hkrati zagorelo več poslopij, ki so ali pa bi bila v prihodnje namenjena njihovi začasni namestitvi. In komentar starejšega moškega na eni najbolj obljudenih ulic Frankfurta, da je zaradi vse več tujcev v mestu iz leta v leto več kriminala in pouličnih kraj, ni osamljen.
Uroš Škerl Kramberger, Barbara Hren
