Sredi septembra je Portorož že turistično pusto mesto, povsod samo mrtvilo, razen na eni točki, v Avditoriju, kjer poteka 18. festival slovenskega filma. V samem mestecu sicer nikjer ni videti, vsaj ne na kakšnem plakatu ali transparentu, da gosti filmski festival, toda v portoroškem Avditoriju je bilo v torek zvečer vse tako, kot da je festival slovenskega filma najpomembnejša stvar na svetu. Kar pa ni posebnost le letošnjega odprtja festivala, že nekaj zadnjih let je tako, da je ta »praznik slovenskega filma« – s to sintagmo je odprtje festivala pozdravil državni sekretar na ministrstvu za kulturo Tone Peršak – sprejet z izjemno evforijo. Naj je ta izraz hvaležnosti naklonjenosti bogov, da gledalcev ne pustijo zmrzniti na večernih projekcijah letnega kina, ali enostavno veselja, da je štiri dni nepretrgoma mogoče gledati slovenske filme, dejstvo je, da je tu z navdušenjem sprejet ne le vsak film, marveč tudi – vsaj na otvoritveni večer – vsak govor, tako državnega sekretarja kot direktorja Filmskega centra Joška Rutarja ali direktorja festivala Igorja Prassla. Letošnja Badjurova nagrajenka za življenjsko delo, producentka Dunja Klemenc, pa je bila tako in tako deležna stoječih ovacij.
Otvoritveni film ali eden izmed sedmih igranih celovečercev v tekmovalnem programu je bil komedija Jana Cvitkoviča Šiška Deluxe. Ali bolje, film se res začne kot komedija, potem pa zajadra v vsaj še tri druge žanre, kot da bi hotel svojo zasnovo nadgraditi še s kakšnimi »višjimi« ali »resnejšimi« toni. Komediografsko zasnovo predstavljajo Mile (Marko Miladinović), Zekir (David Furlan) in Fedr (Žiga Födransperg), trije rahli odštekanci ali »luzerji«, kot si sami pravijo, ki se domislijo, da bi zapuščeno šivalnico, ki jo eden od njih podeduje po pokojni teti, spremenili v picerijo. Iz zaspanih in – pri svojih 30 ali 40 letih – bolj ali manj zavoženih »zadetkov« se torej preobrazijo v podjetniške, aktivne figure, ki s pomočjo »krizne menedžerke« v podobi klošarke Jane prebrodijo tudi razočaranje nad skoraj ničelnim poslovanjem picerije. Odrešilna ideja je pica Šiška Deluxe, tj. pica z vsakršnim dodatkom po želji naročnika.
Doslej je vse potekalo v bolj ležernem tonu, toda s to izvirno, »odrešilno« idejo je nastopil trenutek, ko bi se komedija lahko šele prav razvila in poletela, kajpada z vsem nespoštovanjem do »zakonov« realnosti. In po tisti muzikalski, pevsko-plesni točki sredi prometnega križišča je tudi res kazalo, da bo tako, a prav to je bila tudi »točka preobrata«, po kateri je film zavil v druge smeri, v katerih je presenetil z nenadno skrbjo, da skoraj vsem svojim likom da neko osebno zgodovino ali njihove zgodbe srečno razreši v obliki zaceljenih družin ali zakonov. Saj se vmes najde še dovolj humornih in komičnih momentov, vseeno pa ostane vtis, kot da je film začel nizati epizode televizijske nadaljevanke. A če bo tudi v kinu deležen tolikšnega navdušenja kot v Portorožu, bo vse dobro.
