Na ministrstvu za okolje in prostor ostajajo gluhi za včeraj ponovljene zahteve dimnikarjev pod okriljem obrtno-podjetniške in gospodarske zbornice, naj država še tri leta – do izteka zadnjih štirih koncesij – ohrani obstoječi koncesijski sistem po načelu en dimnikar za eno območje, v tem času pa pripravi primerno zakonodajo. Aktualni predlog novega zakona o dimnikarskih storitvah, ki prebivalcem omogoča prosto izbiro katerega koli od licenciranih dimnikarjev v državi, je namreč po oceni obstoječih koncesionarjev slabo premišljen, protiustaven in za državo celo potraten.
Dimnikarji zdaj nočejo dajati podatkov
Finančno in kadrovsko podhranjenemu ministrstvu za okolje in prostor ter inšpekcijskim službam namreč nalaga precej dodatnih obveznosti na področju že zdaj šepajočega nadzora. Hkrati je po mnenju dimnikarjev vsaj v štirih točkah protiustaven: ker odgovornost za redno uporabo dimnikarskih storitev prenaša na uporabnika, ker uporabniku omogoča izbiro dimnikarja, hkrati pa dimnikarju ne omogoča zavrnitve uporabnika, ker omejuje najvišje dovoljene cene dimnikarskih storitev in ker v nasprotju s tujo konkurenco od slovenskih dimnikarjev zahteva pridobitev licence.
Slednje direktorica direktorata za okolje na ministrstvu Tanja Bolte zavrača kot neresnično (licenco bo moral imeti vsak), nič pa se ji ne zdi narobe niti s tem, da bo odgovornost za redno uporabo dimnikarskih storitev tako kot recimo v Nemčiji po novem tudi v Sloveniji prevzel uporabnik. Prepričana je namreč, da bodo s približno 400.000 evrov vredno nadgradnjo informacijskega sistema inšpekcijske službe v roke dobile orožje, s katerim bodo brez posebnega dodatnega zaposlovanja lahko učinkovito preverjale, kaj se dogaja s približno pol milijona kurilnimi napravami v državi. Takšen nadzor zdaj ni mogoč tudi zato, ker nekateri dimnikarji ministrstvu ne posredujejo podatkov, saj zahtevajo plačilo zanje, v evidenci pa je tako trenutno le okoli 270.000 kurilnih naprav, pojasnjuje Boltetova. Omejene bodo samo cene dimnikarskih storitev, ne pa tudi potni stroški dimnikarjev, kadar je uporabnik od sedeža dimnikarske službe oddaljen več kot 25 kilometrov, je opozorila in kot odprto ustavnopravno dilemo tako izpostavila zgolj potrebno prehodno obdobje za pridobitev licenc.
Dajejo prostor tudi malim
Proti »dimnikarsko-koncesionarskemu lobiju« so se medtem včeraj oglasile tudi državljanske civilne iniciative in spomnile, da trenutni sistem ob nedelujočem državnem pregonu in nadzoru dimnikarjem omogoča neupravičeno polnjenje žepov, nepravilnosti, nezakonitosti in zlorabe, na kar je že dvakrat (nazadnje leta 2013) opozorilo tudi računsko sodišče. Kljub temu niti iniciative obstoječega predloga ministrstva ne podpirajo, češ da bo omogočil nadaljevanje monopolov.
Toda Boltetova trdi prav nasprotno: »Želimo, da bi storitve lahko opravljali tudi mali dimnikarji, ne pa zgolj nekaj velikih družb kot sedaj.«
Medtem ko je bilo na novinarski konferenci dimnikarjev včeraj slišati, da koalicijski poslanci zakonskega predloga ministrstva ne podpirajo, Boltetova takšne informacije nima. Hkrati je posvarila, da načrta B ni. Če bo državni zbor zavrnil predlagano dimnikarsko zakonodajo, bo 1. januarja, ko se izteče veljavni koncesijski sistem, zavladal tržni sistem, po katerem bo vsak lahko počel, kar bo želel. V bitki med ministrstvom in dimnikarji bi tako slavile – civilne iniciative.
