Uvrščati Jeremyja Corbyna ob bok tistim, ki sledijo novemu revolucionarnemu klicu, ki je povzdignil tako Sirizo in Podemos kot Zlato zoro in švedske demokrate, je zanj krivično, predstavljati ga kot še enega v vrsti populističnih političnih plodov pa morda preveč poenostavljeno. To bo hitro pokazal čas, saj je tudi politično zvezdništvo kratkega veka, nesporno pa ostaja, da se Corbyn ni priklonil novim željam volilcev. Za zdaj se je le večina tistih, ki se štejejo za britanske laburiste, prepoznala v njegovem konsistentnem političnem delovanju, ki ga je kot večnega upornika obsojalo na sedenje v skoraj nevidnih zadnjih poslanskih klopeh britanskega parlamenta s sicer zabetoniranim predstavljanjem londonskega Islingtona vse od leta 1983.

Corbynov prevzem laburistov kaže na določen apetit po spremembi britanske politike, ne pa tudi po pripravljenosti, da se jo zaužije. Za zdaj sta na obzorju dva verjetna scenarija: da se bodo laburisti vsaj v parlamentu umaknili v klavzuro in se poskušali prerazporediti ali pa bo corbyniste v njem onemogočila že pripravljena »likvidacijska« ekipa večine poslancev njegove lastne stranke, saj ga je med njimi na volitvah podprla manj kot desetina. Slednje bi zagotovo vodilo v strankin razkol z napovedanimi pogubnimi posledicami za britansko levico, a to je otoški problem. Gledano širše pa je uspeh »zadrtega levičarja« vsej Evropi v ogledalu pokazal, do kolikšne mere so s popotresnimi sunki finančne krize izpred sedmih let zamajane njene postavljene politične strukture in da nimajo odgovorov na izzive časa. Corbynova izvolitev ne popravlja te slike, še manj rešuje jalovost evropske socialdemokracije v objemu dereguliranega finančnega kapitalizma in odtujene politične oblasti. Za zdaj je le pokazala, da je mogoče ljudi nenehno zbujati iz politične apatije, a hkrati tudi sprožati zagrizenost tistih, ki jih spravljajo nazaj vanjo, pri čemer je pred laburističnimi volitvami prednjačila prav strankarska smetana z nekdanjim voditeljem Blairom na čelu. Pri tem je brezpredmetno, ali je Corbyn srčen, pameten ali oboje – ali pa je zgolj politični utrinek. Pomembno bo videti, ali se je v neki sicer ustaljeni evropski politični strukturi res zgodila sprememba v volilnem telesu in da ta ni le kratek prepih v njeni vse večji zatohlosti.