Slovenski minister za kmetijstvo in okolje Dejan Židan je 22. junija 2015 v oddaji Studio City branil svoj predlog, da Slovenija prepove kakršnokoli gojenje gensko spremenjenih rastlin. Znanstveniki, ki se pri nas ukvarjajo z gensko tehnologijo, prepovedi nasprotujejo – njihovo stališče je v oddaji zagovarjal dr. Borut Bohanec z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Minister Židan je skušal vsaditi splošen dvom v kakovost znanstvenih ugotovitev:
»...ena od teh znanstvenih trditev, ki je v Sloveniji dosti škode naredila, je bila naslednja: da obstajajo strupi neonikotinoidi, ki ne škodijo ničemur, ki so koristni, ki so za čebele skorajda koristni. In potem, po pomorih, smo bili prva država, ki jih je prepovedala znotraj regionalne skupine. Sedaj so v Evropi povsem prepovedani. Ob tem, da so takrat znanstveniki trdili: ne škodijo, so hitro razgradljivi in ni residuov. Vse se je pokazalo kot napačno.«
Ali minister Židan res ne ve, da je bil nastanek domnevno strokovnih osnov za odločitev EU o (delni in začasni) prepovedi neonikotinoidov eden hujših znanstvenih škandalov lanskega leta? In ali ne ve, da je dosedanja praksa (stanje kolonij čebel v ZDA ter drugod po svetu, kjer neonikotinoidi niso bili prepovedani) potrdila »napačno« stališče znanstvenikov?
A pojdimo od začetka.
Kaj so neonikotinoidi
Nikotin je eden mnogih naravnih insekticidov, ki so jih rastline razvile v več sto milijonov let dolgi tekmi z žuželkami. Ponekod vrtnarji še danes v tobačnih tovarnah kupujejo tobačni prah, ki ga bodisi zažgejo v rastlinjakih ali namočijo in s tako vodo škropijo rastline, da jih branijo pred škodljivimi žuželkami.
Vendar, nikotin je strupen tudi za sesalce ter posledično za ljudi, čeprav v precej večjih koncentracijah kot za žuželke. Zato so proizvajalci fitofarmacevtskih sredstev razvili podobne spojine, ki so manj toksične za sesalce; primeri so acetamiprid, triflumizol, klotianidin, tiametoksam in nitenpiram – znane so kot neonikotinoidi.
Raziskave so pokazale, da so neonikotinoidi dejansko manj toksični za domače čebele kot drugi insekticidi. V primeru, ko so čebele zaprli v kletko z lucerno, ki je bila škropljena z najvišjimi dovoljenimi koncentracijami acetamiprida in triflumizola, smrtnost v izpostavljeni skupini ni bila nič večja kot v kontrolni skupini.
Ni vprašanje, ali so neonikotinoidi toksični za večino žuželk, tudi za domače in divje čebele, ampak ali so manj toksični kot velika večina dovoljenih insekticidov, brez katerih današnja stopnja poljedelske pridelave ne bi bila mogoča. Ob tem velja še omeniti, da so nekateri laboratorijski poskusi poročali, da lahko manj kot smrtni odmerki neonikotinoidov pri čebelah povzročijo raznovrstne posledice od sprememb v strategiji iskanja hrane do zmanjšanih sposobnosti pomnjenja in učenja, a zaenkrat nobeden od teh učinkov ni bil potrjen v naravnem okolju.
Okoljevarstveniki, ki v zadnjem času nasprotujejo vsakršnemu tehnološkemu napredku, so se zato osredotočili na dolgoročni učinek manjših (kot smrtnih) odmerkov in začeli razširjati tezo, da neonikotinoidi povzročajo kolapse čebeljih kolonij.
Kolapsi čebeljih kolonij
Fenomen ni nov in je med čebelarji znan tudi kot jesensko odmiranje, spomladansko odmiranje, majska bolezen, jesenski kolaps..., in celo kot sindrom Mary Celeste (po ladji, ki so jo leta 1872 našli na Atlantiku brez potnikov ali posadke). Prav zadnje ime najbolj nazorno opisuje stanje: v panjih ni odraslih čebel delavk, tudi trupel ne, prisotne so samo zdrava matica, ličinke in nedorasle delavke; v panju ni znakov kritične okuženosti s paraziti; čeprav je dovolj zalog medu, ga preostale delavke ne znajo izrabiti, zavračajo tudi dodatno hrano, ki jo ponudi čebelar, in pogosto celotna kolonija odmre. Od leta 2006 se je uveljavilo ime »kolaps čebelje kolonije« (CCD – colony collapse disorder).
Domnevno znanstveno podporo tezi, da CCD povzročajo prav neonikotinoidi, je dal članek Chensheng Luja in kolegov, ki trdi, da so z imidaklopridom in klotianidinom replicirali sindrom. A to dejansko ni bilo res: pri čebelah v poskusnih skupinah, ki so bile izpostavljene neonikotinoidoma, je res prišlo do nenadnega upada števila odraslih delavk kljub temu, da v kolonijah ni bilo višjih koncentracij parazitov. A Lujevi panji niso izkazovali treh ključnih lastnosti CCD: zdravih ličink, prisotnosti zdrave matice in pojava, da bi se čebele iz drugih (zdravih) panjev izogibale obolelemu. Vse, kar je Chensheng Luju in sodelavcem uspelo dokazati, je, da lahko neonikotinoidi v dovolj visokih koncentracijah škodijo čebelam – a to nikoli ni bilo vprašljivo.
O vzroku za CCD ni enotnega znanstvenega mnenja, analize se vse bolj nagibajo k ugotovitvi, da je za sindrom odgovorno medsebojno delovanje parazitov, plesni, bakterij, virusov in tudi pritiska, ki so mu čebele izpostavljene zaradi vse bolj razširjene uporabe insekticidov (ne samo neonikotinoidov). Pomemben dejavnik je tudi dejstvo, da so domače čebele visoko selekcionirane, saj jih je človek že 5000 let izbiral, da so manj napadalne in bolj produktivne – a v tem izboru so tudi izgubile del naravne odpornosti svojih divjih sorodnic.
Poročilo USDA (United States Department of Agriculture) iz oktobra 2012 ugotavlja, da so najpomembnejši dejavnik pri pojavu CCD parazitska pršica Varroa destructor in vrsta virusov, katerih učinek se s prisotnostjo V. destructor ojača; enocelični parazit Nosema ceranae; okužba z bakterijo Melissococcus plutonius; neprimerna prehrana čebel v zimskem času. Skupaj je mogoče za CCD najti vsaj 61 vzrokov, tudi vpliv insekticidov – a ta ni poglavitni razlog.
Propagandna akcija IUCN
IUCN, Mednarodno združenje za zaščito narave (International Union for Conservation of Nature) je strokovno telo Združenih narodov. Leta 2010 so konec junija v Franciji organizirali delovno srečanje o neonikotinoidih, zaključki so pricurljali v javnost decembra 2014. Med drugim so se dogovorili o odmevni objavi več člankov v vrhunskih znanstvenih revijah, z izbranimi podpisi in medsebojnim podpornim citiranjem, ki naj bi dokazovali domnevno škodljivost neonikotinoidov za čebele: »...če nam bo uspelo objaviti te članke, bo vpliv velikanski in kampanje, ki jih bodo vodili WWF (World Wide Fund for Nature, največja mednarodna okoljevarstvena organizacija, op.p.) ter drugi, bo mogoče takoj začeti« (prim. Resumé). Septembra 2012 je IUCN ustanovil posebno delovno skupino za sistemske pesticide, s posebnim poudarkom na analizah domnevno škodljivega delovanja neonikotinoidov.
Selektivno objavljanje rezultatov v podporo delovanja okoljevarstvenih aktivistov seveda ni znanost, to je propaganda.
Akcija IUCN ni dosegla prepovedi neonikotinoidov v ZDA, pa je bila zato bolj učinkovita v EU. Štirje od petih domnevnih strokovnjakov EFSA (European Food Safety Authority), ki so sestavljali posebno delovno skupino za oceno tveganja neonikotionidov za čebele, so že pred tem javno izrazili mnenje, da je treba uporabo neonikotinoidov prepovedati. Skupina sploh ni upoštevala rezultatov, kot je uradno poročilo EURL (European Union Reference Laboratory for honeybee health, referenčni laboratorij EU za zdravje čebel), ki v panevropski študiji odmiranja kolonij v letih 2012-2013 navaja običajne vzroke za propad čebeljih kolonij in vpliva neonikotinoidov sploh ne omenja. Zato ni nikakršno presenečenje, da je EFSA na osnovi priporočila svoje delovne skupine 16. januarja 2013 izdala mnenje, da neonikotinoidi predstavljajo resno tveganje za čebele, iz katerega je sledila delna prepoved prodaje ter uporabe klotianidina, tiametoksama in imidakloprida v EU.
In potem še dejstva
Vsako zimo odmre 10 do 15 odstotkov čebel. V 21. stoletju se je v ZDA zimsko odmiranje približalo 35 odstotkom, kratkotrajen vrhunec 60 odstotkov je doseglo leta 2004 v Kaliforniji pri čebelah, ki so se hranile pretežno na mandljevih cvetovih. Rejci so takrat krivili parazitske pršice Varroa sp. (sesajo telesne tekočine čebel) in pesticide, s katerimi so te pršice zatirali. Leta 2006 se je za tovrstne dogodke uveljavil izraz CCD, ki so ga okoljevarstveniki najprej pripisovali gensko spremenjenim rastlinam, kar se medijsko ni prijelo. V okoljevarstveno zavzetem tisku so se začeli pojavljati alarmistični izrazi kot »čebelja apokalipsa« ali »čebelji armagedon« in mediji (ne pa znanost) so vse bolj poudarjali ključno krivdo neonikotinoidov ter zahteve po njihovi prepovedi.
A dejstva so govorila drugače. V ZDA, kjer neonikotinoidi niso bili prepovedani, ostaja število čebeljih panjev stabilno, leta 2012 jih je bilo dejansko več kot leta 2006. Po zimi 2011-2012 so rejci čebel le 8 odstotkov odmrtij panjev pripisali CCD, največ (32 odstotkov) so jih zakrivila obolenja ter smrti matic. Celo če bi kljub nasprotnim znanstvenim rezultatom neonikotinoidi iz zaščitenih semen lahko nekako povzročali CCD (kar je bil povod za prepoved v Sloveniji), jih je v cvetnem prahu premalo, in v medu še manj. In tudi v poročilu evropske komisije z dne 7. aprila 2014 nedvoumno piše, da je odmiranje čebel v EU »manj dramatično, kot so prvotno mislili«.
Politika in lobiranje
Okoljevarstvene organizacije pogosto izpostavljajo protiokoljsko delovanje lobistov velikih multinacionalk, kot so Monsanto, Syngenta, Aventis, Bayer Crop Science, BASF... Ti poskušajo politike prepričati proti ukrepom, ki bi škodili dobičkom njihovih naročnikov. Kar je seveda res in sploh ni omejeno samo na dejavnosti, ki se ukvarjajo s kmetijstvom – žal je komercialno lobiranje postalo neizogiben del demokratičnega postopka odločanja.
A predvsem v EU se politiki še premalo zavedajo, da so domnevni strokovnjaki, ki jih priporočajo okoljevarstvene organizacije, prav tako lobisti, samo da lobirajo za uresničitev ideoloških usmeritev okoljevarstvenikov in v korist dobičkov vsakovrstnih proizvajalcev ter preprodajalcev tako ali drugače reklamiranih ekoloških proizvodov in storitev.
Kako se bo odzvala EU
Prepoved EU 485/2013 je začasna in se je iztekla 24. maja 2015. Za ugled evropske komisije in uspešnost evropskega kmetijstva bi bilo najbrž najceneje, če bi na to nesmiselno prepoved enostavno pozabili, saj ne velja več. A žal nas izkušnje učijo, da politiki – tako evropski kot slovenski – raje trmasto vztrajajo pri napačnih odločitvah, kot da bi priznali, da so se zmotili.
Tudi to je najbrž demokracija.