Ankaran je občina, ki so jo ustvarili njeni občanke in občani, in je kraj, ki je nastal zaradi ljudi, ki so se tja naselili. Drago Jevnikar je bil kot gradbinec, zaposlen v Primorju, eden tistih, ki so Ankaran gradili od šestdesetih let daje. V hišo, ki gleda na osrednji ankaranski trg, ob katerem so trgovina, banka, piceriji, zlatarna, bari in sedaj tudi nov občinski družbeni prostor, se je vselil konec šestdesetih let. V Ankaran, ko še ni bilo ceste in avtobusa, so se iz Kopra vozili z barko, se spominja. Na obalo proti Luki Koper, ki je sedaj zagrajeno območje, so se hodili kopat. Naprej vzdolž obale je vojska z mornarico, nato pa bolnišnica Valdoltra in na koncu, pred mejo z Italijo, Debeli rtič. Kar so gradili, je bilo spalno naselje za delavce iz Kopra. A nato se je spalno naselje prebudilo.
»V devetdesetih letih smo se začeli pogovarjati, kje bi lahko uredili ankaransko pokopališče. Kot aktivni član najprej krajevne skupnosti in nato društva upokojencev vem, da smo dolgo iskali primeren kraj. Ko smo ga našli in je bilo že skoraj vse urejeno, smo čakali le še, da se izrišejo grobna polja,« pripoveduje 81-letnik. A nato je Koper leta 2002 dobil novega župana in načrti so zastali. Pokopališče je bilo načrtovano na parceli z lepim razgledom na morje, ta je bila prodana, vmes se je spremenila namembnost, in nenadoma naj bi na nesojenem pokopališču zrasle obmorske vile. Prva luksuzna stavba je zrasla kar na temeljih načrtovane kapelice. »Tedaj smo prvič potrdili predlog, da bi postali samostojna občina, skupaj s Hrvatini,« pripoveduje Drago Jevnikar, ki je bil pred dvema letoma primoran svojo življenjsko sopotnico pokopati na hrvatinskem pokopališču.
»Leta 2006 smo organizirali referendum in propadli. Nato so k sreči stvari v večji meri prevzeli mlajši. Borili smo se proti načrtom za tretji pomol Luke Koper, skupaj smo preprečili postavitev sežigalnice in tri leta kasneje, tokrat le v Ankaranu, je referendum uspel,« opisuje, kako se je nekaj tisoč ljudem uspelo zoperstaviti izsiljevanju in ignoriranju iz centra občinske moči. »Razumeli smo, da bi Ankaran in obalni pas vodstvo občine Koper najraje razprodalo, pozidalo in pobralo ves denar. Zato smo šli v boj,« pripoveduje upokojeni gradbinec.
Nevarni javni prostori
Boj je povezal ljudi, hkrati pa se število prebivalcev Ankarana vztrajno veča, tudi izobrazbena struktura je nad slovenskim povprečjem. »Pred sedemnajstimi leti, ko sem se preselila iz Pirana, se spomnim, da sem se lahko med nosečnostjo sprehodila od enega konca občine do drugega, ne da bi koga srečala. Danes se to ne more zgoditi,« razlaga Barbara Švagelj. Oktobra je bila izvoljena za občinsko svetnico, zadnja leta pa je prostovoljno sodelovala pri delu krajevne skupnosti in boju za lastno občino. Zadnjih pet let občina Koper za delo krajevne skupnosti Ankaran ni nakazala niti evra. »Če bi imeli kot krajevna skupnost možnost oblikovati svoj glas in vplivati na odločitve na ravni občine, bi to zadostovalo. A te možnosti ni bilo,« opisuje zgodbo z ankaranskim pokopališčem. »Takega stanja ne moreš dolgo prenašati. Ljudje prej ko slej rečejo dovolj. Vztrajnost in preudarnost pa sta potem v boju ključni,« opisuje podlago za trud, ki ga vodi želja po normalnem, človeka vrednem življenju.
»Marsikje vidimo, da se bolj kot za dobrobit občanov in občank dela za zasebne interese občinskih oblasti ali nepremičninskih špekulantov. Prepogosto so investitorji tisti, ki narekujejo, kam naj gre razvoj prostora. Tako pridemo do praznih luksuznih stanovanj. Mi nočemo in nismo pripravljeni pristati na to. Potrebujemo dostopna stanovanja za mlade, ki bodo želeli tu živeti. Lokalna samouprava je za nas to, da se najprej poskrbi za potrebe in želje ljudi, ki v tej skupnosti živijo,« razloži okoljevarstvene in gospodarsko socialne razmisleke, ki so jih vodili zadnja leta.
Stoji pred na novo urejenim družbenim prostorom, kjer je bila včasih prodajalna. Dolgo vrsto let, razlagajo sogovorniki, se je aktivno preprečevalo, da bi se v Ankaranu ljudje kakorkoli družili, skupaj preživljali čas, izmenjavali mnenja in ideje ter se organizirali. Sedanji družbeni prostor so sami uredili, prepleskali, postavili pregradne stene in ustvarili prostor, kjer se srečujejo upokojenci, kjer imajo delavnice z otroki, ki so že okrasili novoletno jelko, v zadnjem delu pa so oblikovali prostor za občinsko upravo – dve dolgi mizi in tri sedeže, z računalnikom in nizom fasciklov in škatel. Od največjega, trenutno razstavnega prostora jih loči le nizka stena in steklo, tako da pogled seže tudi na razstavljeno maketo in rezultate dela arhitekturne študije trajnostne ureditve prostora v ankaranski občini – izvedli sta jo Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani in Fakulteta za arhitekturo Univerze v Zürichu.
»Arhitektura in urbanizem lahko zagotovo ključno vplivata na to, kako se ljudje čutijo povezane s prostorom, koliko čutijo, da se ceni njihovo sodelovanje. Arhitektura vpliva na ljudi in lahko jih povabi k sodelovanju. A nič od tega se ne more doseči, če niso najprej zagotovljeni širši družbeni pogoji,« razlaga prof. dr. Ilka Čerpes z ljubljanske fakultete za arhitekturo, ki je sodelovala pri projektu s svojimi študenti. S študenti so na začetku opravili več pogovorov s prebivalci Ankarana, zbrali ideje, želje in težave prebivalcev. Nato so k sodelovanju povabili švicarske kolege in njihovi študenti četrtega letnika so obiskali Ankaran, skupaj so izdelali delovne verzije možnih ureditev prostora glede na želje prebivalcev, jih predstavili Ankarančanom, zbrali njihove odzive ter jih nato vključili v končni izdelek, ki je bil konec oktobra predstavljen z otvoritvijo razstave. Profesorica Ilka Čerpes pravi, da je sodelovanje z občinami in podjetji pri izdelavi vizij možne ureditve prostora na fakulteti redna praksa, ki študentom omogoča stik z resničnimi situacijami in oblikovanje realnih rešitev.
»Ankarančani so se izkazali za izjemno angažirane in zelo jasno vedo, kaj si želijo,« opisuje proces, ki se je hitro usmeril v isti cilj in znotraj katerega so se tudi želene poti razvoja poenotile. »Skupno vsem predlogom ureditve prostora je zagotoviti prehodnost obale. To pomeni javni dostop do obale, ki je v javni lasti in vzdolž katere se uredi skupni, javni prostor. Tu ne gre le za pot, ampak tudi za programe, ki se nizajo ob morju. Male intervencije, točke, ki vzpostavijo povezanost med urbanim delom v bližini Kopra in okolico Debelega rtiča, naravnega spomenika, za katerega je zelo pomembno, da ga ohranimo čim bolj neokrnjenega.«
Zanjo je največja skrb in izziv ureditev morskega dna, ki je onesnaženo zaradi izliva mulja vzdolž obale, ko so v preteklosti poglabljali tretji bazen v Luki Koper. »Naš namen je bil tudi, da prikažemo posledice različnih projektov. Sedaj so ljudje opremljeni z znanjem in orodji, da se odločijo. Brez tega pogosto ne morejo sami prepoznati vsebine, posledic in pomena posameznega objekta. Z znanjem pa mnogo jasneje vidijo in prepoznajo, kaj si želijo in kaj je njihov cilj. Kajti trajnostni pristop pomeni celostni pristop. Interdisciplinarno, koordinirano, znotraj institucionalnega okvirja, ki deluje. V tem trenutku se stvari v tem pogledu v Sloveniji še lomijo, a poskusov v trajnostni smeri je vse več,« opisuje profesorica podlago, ki naj bi zagotovila čim bolj neovirano in učinkovito odločanje »od spodaj navzgor«.
Lokalno bogastvo
Temu pristopu na ekonomski fakulteti pravijo moderatorski pristop, razloži prof. dr. Marko Jaklič. Vodil je skupino študentov, ki je podobno kot študentje arhitekture izdelala ekonomsko študijo možnosti trajnostnega razvoja občine Ankaran. Naslednja dva stebra trajnostnega načrtovanja sta kulturno bogastvo in naravni viri, za katera predvidevajo v Ankaranu analizo v naslednjih letih. Tudi prof. Marko Jaklič pove, da s študenti pogosto sodelujejo z občinami ali podjetji ter na ta način vključijo v študijsko delo iskanje konkretnih rešitev. »Takšno strateško načrtovanje razvoja potrebujemo. S sodelovanjem in vključevanjem ljudi pa zagotovimo, da predlogi ustrezajo realnosti in da se oblikujejo poslovne iniciative, v katerih se tudi lokalni prebivalci prepoznajo.« Njegovi študentje so poseben poudarek namenili razvoju zdraviliškega turizma, trženju ekoloških, lokalnih izdelkov in razvoju športnega turizma, za kar vsi nastavki v Ankaranu že obstajajo.
»Vsaka zgodba na lokalni ravni je smiselna, ker izraža željo in voljo ljudi, da bi oblikovali svoje okolje,« je prepričana tudi doc. dr. Irena Bačlija s Fakultete za družbene vede. »V Ankaranu se je uresničila želja ljudi, ki so si želeli drugačno, mirnejše okolje, v katerem bi prosperirali in kjer ne bi uničevali okolja. To pa je konec koncev ustavno zaščitena pravica vseh. Skozi trajnostni razvoj lahko ohranijo in zagotovijo nova delovna mesta, ob tem, da se zagotovi tudi kvaliteta okolja, v katerem ljudje želijo živeti.« Razlaga, da sedanji zakonski okvir sicer že omogoča tako soodločanje ljudi na sublokalni ravni kot povezovanje med občinami za zagotovitev racionalnosti skupnih storitev, kar lahko premosti tako težave zelo velikih kot zelo majhnih občin.
»A subdecentralizacija s prenosom pomembnih pristojnosti na krajevne, vaške ali četrtne skupnosti se ne realizira. Nobena občina ne želi predati svojih pristojnosti, hkrati pa tudi krajevne ali četrtne skupnosti tega pogosto ne bi zmogle. Na drugi strani imamo možnost združevanja in medobčinskega povezovanja: možnost skupnih občinskih uprav, skupne komunale... Te se na nekaterih področjih že uresničujejo, a nadgradnje v obliki združevanj celotnih občin ni.«
Za dobro delujočo lokalno demokracijo je pomembno, da prebivalci najprej dovolj vedo, pri čemer trenutno niti sam sistem ni urejen na lahko razumljiv način. To vedenje pa se mora nato materializirati v to, da so prebivalci aktivni, pri čemer je pomembno, da hitro dobijo povratno informacijo in da vidijo učinke svojega sodelovanja. Dr. Irena Bačilja, ki je lani uredila publikacijo Koncept in prakse lokalnega vladovanja, odkima, da čarobnega modela ni. Vsaka skupnost deluje po svojih zakonitostih in vsaka se lahko drugače odzove. »Najbolje je prisluhniti ljudem in akterjem v določeni skupnosti. Volje in želja ljudi ne gre spregledati, tudi v imenu nacionalnih projektov ne. Kajti s tem žrtvujemo demokracijo za ceno ekonomskega razvoja in učinkovitosti. Lokalna samouprava v svojem bistvu temelji na demokraciji in sodelovanju ljudi. Že John Stuart Mill je dejal, da se demokracijo učimo na lokalni ravni,« opisuje raziskovalka tisto, kar v Sloveniji pogosto umanjka in se zato nato znajdemo s »streho nad glavo, ki ne stoji na nobenih temeljih«.
Tamariske in smokve
Kmetijsko zemljišče leži na sami meji ankaranske občine. »Na drugi strani ceste je že Koper,« pokima z glavo po hribu navzgor ekološki kmet Boris Fras, a skomigne ob tem, da bo sedaj v novi občini. Zemljo, na kateri ima osle, konja, kokoši, nasad zelenjave, oljk in trt, ima v najemu. A obdeluje tudi zemljo drugod ob slovenski obali. Pogled proti zahodu in navzgor se spočije na morju, na levi pa trči na luško arhitekturo ter velike bele okrogle silose, ki se zdijo kot vesoljske ladje. Boris Fras pripoveduje o nasadih tamarisk, ki so kot slapovi zamolklo rožnate zaznamovali krajino Ankarana, in ostanke namakalnega sistema, zgrajenega po modelu, kot so ga poznali na italijanski strani, v Julijski krajini.
»Ti prostori so imeli pred 37 leti izjemno lepo kulturno krajino. Bili so nasadi fig, hrušk in breskev. Ves ta potencial je še vedno tu,« pravi, ko gleda na vinograd, ki bi ga rad nadomestil s sadovnjakom. Večino svojega pridelka proda po Sloveniji, saj je trg na Obali še vedno relativno majhen. »Stari sorti fig sta bili škofjotke in miljščice, ki so jih kmetje s čolni vozili prodajat v Milje,« pripoveduje. Nato opiše kulturno dediščino, tesno povezano z ribištvom in kmetijstvom, ki bi lahko postala vsebina starih, zapuščenih hiš, spremenjenih v muzej in učni center. »Okoli Beblerjeve hiše so bili nekoč poskusni nasadi mandarin. Na estetsko plat narave teh krajev se ne sme pozabiti, a za to je potreben tudi čas. Ideje morajo fermentirati. Trenutno so ideje trajnostnega in ekološkega že tu, a ne vidimo še njihovih nadgradenj, denimo v restavracijah višje kakovosti ali spremembi celotnega sistema. Veliko poudarka je na oljkah in vinu, manj pa žal na zelenjavi in sadju.« Kot kmet ve, da spremembe ne pridejo hitro, a včasih je bolje tako. V kmetstvu je bilo vedno nekaj uporniškega, neodvisnega, družbeno neulovljivega in negnetljivega. Poznali so trdo delo in vedeli, da se lahko zanesejo le nase.
Podoben duh preveva tudi malo kvadratno sobo izrazito belih sten. Skupaj s še drugima dvema sobama je bila pred kratkim prepleskana kot del akcij Ankarančanov, da si sami zagotovijo prostore, kjer bo lahko delovala občina. V pisarni župana na tleh brni pečka, saj je kurjava vezana na restavracijo v spodnjih prostorih, ki se odpre šele popoldan. Izdelava prvih dveh stebrov štiristebrnega načrta trajnostnega razvoja jih ni stala nič, a so se z njo uspeli povezati s strokovnjaki v Sloveniji in tujini. Župan Gregor Strmčnik, ki se je zadnjih nekaj let boril za pravico Ankarančanov, da lahko odločajo o okolju, v katerem živijo, pravi, da se jim nikamor ne mudi. »Temelj je v gospodarskih virih in potrebah ljudi, v naravnih in kulturnih virih ter dediščini. Vse te komponente želimo upoštevati, združiti, raziskati in se odločiti o skupnem razvoju v naslednjih letih. Ne bomo šli v primitivno obliko vladavin lokalnih skupnosti, ki temeljijo le na pozidavah in kjer so najvišji domet trgovska središča ter krožišča. Ta prostor želimo premišljeno, z občutkom in s strokovno pomočjo, upoštevajoč želje ljudi, pametno načrtovati in nato upravljati tako, da ga bomo lahko predali naslednjim generacijam v dobrem stanju.«
Pravi, da je bila občina izhod v sili. »Občina Ankaran ni nastala zaradi konflikta s sedanjim županom Kopra, je pa način vladanja zadnjih nekaj mandatov zaostril probleme. Težave so bile že pred tremi desetletji, saj se pri umeščanju pristanišča v prostor ni dovolj upoštevalo volje ljudi, zaščite narave pa sploh ne. Zelo kmalu je bil slišan le še interes kapitala, ki je ukleščil politiko in preko nje načrtovalce. Zaradi arogance in ignorance tako državnih kot lokalnih oblasti je dozorelo spoznanje, da moramo na svojo pot, saj bomo le tako lahko odločevalce prisilili, da nas upoštevajo.«
Zagotavlja, da bodo odprli vprašanje očiščenja in zaščite morskega dna pri tistih, ki so za to odgovorni, in upa, da bodo sporazumno našli rešitve. Ni pa prepričan, da je njihovo mesto v nadzornem svetu Luke Koper, saj tam skrbijo za interese lastnikov in kapitala: »To pa je lahko v konfliktu z interesi lokalne skupnosti, kajti zastopati interese kapitala pomeni od uprave zahtevati čim višji dobiček na škodo ali delavcev ali okolja ali lokalne skupnosti... Torej iztisniti čim več v imenu dobička. Lokalna skupnost pa si želi večje in doslednejše spoštovanje ekoloških standardov, vlaganje v varstvo morja in čistost zraka, v ukrepe zoper svetlobno onesnaževanje, kar pa z vidika kapitala pomeni strošek.« Zato, pravi, bodo morda raje poiskali drugačne načine, kako vplivati na upravljanje podjetja, ki ključno zaznamuje njihovo občino.
Župan se zasmeji, da so investitorji že trkali na njegova vrata, a da so njihove ambicije večje. »Številne težave, s katerimi smo danes soočeni v Sloveniji, so vezane tudi na to, da se ljudi v načrtovanje vključi šele v šestnajstem koraku. Na koncu se tako z načrtovalci in investitorji prepirajo o višini objekta, pozabijo pa, ali ta objekt sploh želijo in potrebujejo. Takšno vključevanje javnosti je farsa. In načrtno izključevanje javnosti iz procesov načrtovanja in odločanja je pripeljalo do tega, da ljudje niti ne znajo več povedati, kaj si želijo. Treba jih je vzpodbuditi, da pomislijo onkraj parkirišča in trgovine. Ambicije so postale strašno skromne, preskromne v tem, v kolikšni meri in kako bi lahko ljudje sooblikovali svoj vsakdan in prihodnost.«
V oktobru so na predsednika vlade naslovili pismo z 20 pobudami o nacionalnih ukrepih in ureditvi, ki jih bo zahtevalo urejanje njihove nove občine. Skoraj identično pismo je ostalo neodgovorjeno za časa prejšnje vlade, medtem so dve pobudi rešili že sami. Za preostalih 18 na odgovore še čakajo. Prvi odločitvi ankaranskega občinskega sveta sta bili vezani na financiranje političnih strank in list ter na plačilo, ki ga bodo prejeli občinski svetniki. Vsi bodo dobili letno le simbolni evro. Četrt milijona evrov, ki jih bo tako po njihovih izračunih občina prihranila v štirih letih, bodo namenili za različne socialne programe.
Slovenija bo z novim letom dobila novo delujočo občino, pred katero največji izzivi šele stojijo. A morda to ne bo vse. Ambicioznost idej in želja ljudi ter bolj demokratični in vključujoči načini oblikovanja politik lahko postanejo nalezljivi.
