Zgodaj zjutraj sem pozvonila pri domofonu stanovanja v Zupančičevi jami, kjer živi 32-letni Grega Fajdiga. Živi pri starših, v dovolj velikem in prilagojenem stanovanju, ker je za vse tako najceneje. Cerebralno paralizo ima od rojstva, lahko ohranja gibljivost, ki jo zmore. Tisto »berglo« do neodvisnosti, ki jo potrebuje pri oblačenju, pri delu z računalnikom in pri potepanju po mestu, pa predstavlja osebna asistentka. Že enajst let uporablja to storitev prek društva YHD, ki je pred časom pozvalo poslance, naj preživijo en dan kot osebni asistenti hendikepiranim.
»Lahko bi se tudi sam oblekel. Ampak za to bi potreboval vsaj eno uro, pri tem pa bi se precej utrudil,« pripoveduje. »Tako pa lahko prej sedem za računalnik in začnem delati.« Ne potrebuje 24-urne asistence, zadošča mu osem ur petkrat na teden. Mnogi pa potrebujejo prav to, celodnevno asistenco, saj jih je denimo treba ponoči obračati, da ne dobijo preležanin.
Grega Fajdiga je diplomiral iz angleščine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in se specializiral v prevajalca. Zdaj ima status samostojnega podjetnika in dela za različne naročnike. Hitro mi je jasno, da ima visoko tehnologijo v mezincu, kajti vsaj četrtina njegove sobe je računalniški kotiček. »Ko brskam po internetu ali sem na socialnih omrežjih, to lahko počnem sam. Desna roka me uboga, leva malo manj, zato pri prevajanju potrebujem osebno asistentko, da hitreje napiše, kar prevedem,« pove. S tem je lahko dovolj hiter in konkurenčen na prevajalskem trgu.
Po njegovem nareku bi morala tipkati tudi jaz, ampak sva ta dan preživela malce po svoje. Pravzaprav sva si vzela »dopust«. Potreboval je moji roki le, da se je lahko iz »hišnega« vozička presedel v »električnega«, potem pa sva jo mahnila na avtobusno postajo in v BTC. Počakala sva na prilagojeni avtobus, nato pa je voznik z zunanje strani namestil klančino, da se je Grega Fajdiga zapeljal v notranjost. Prišepnil mi je, da je bil ta voznik iz kategorije prijaznih.
Čas za kosilo sva preživela v njemu ljubi restavraciji, mojo »berglo« pa je potreboval le toliko, da sem razrezala ribo na njegovem krožniku. Potep sva nadaljevala po mestu, predstavil mi je tudi prijatelje. Ima stabilno socialno mrežo in veliko samozavesti, predvsem pa si upa živeti po svoje. Tega dne sem se ob njem ogromno naučila.
