Skupnost je toliko močna, kolikor so močni njeni člani. To pri nas ni le strokovna služba, pač pa skoraj 100 izvajalcev skrbi za starejše in odrasle s posebnimi potrebami, skupaj z zaposlenimi. Ti so v razvoj tega področja desetletja vlagali svoje znanje in iznajdljivost. Kljub precejšnji nezainteresiranosti države, ki je javne domove za starejše in druge zavode ustanovila, zaposleni sledijo razvoju stroke in skrb za starejše širijo z institucionalne pomoči k skupnostnim oblikam pomoči in k pomoči v domačem okolju.
Si boste v prihodnje za kaj še posebej prizadevali?Prizadevali si bomo za nadgradnjo in širitev obstoječega sistema varstva starejših.
Za gradnjo novih domov za starejše?Ne. Govorim predvsem o širitvi na nove koncepte dela, na primer na obravnavo v skupnosti, pomoč na domu, dnevne centre, centre dnevnih aktivnosti in podobno. Zaradi demografskih trendov je jasno, da bo starejših ljudi, ki bodo potrebovali eno izmed oblik pomoči, vedno več. V domovih za starejše se tega zavedajo in druge oblike pomoči že razvijajo. Domovi so tako postali centri celostne skrbi za starejše, ne le za stanovalce, pač pa tudi za tiste, ki živijo v domačem okolju. Tega se tudi starejši zavedajo, saj se, ko potrebujejo pomoč, najprej obrnejo na dom za starejše ali na patronažno službo. V prihodnosti naj bi domovi postajali vse manj podobni bolnišnicam. Starejšim naj bi tudi v domačem okolju ali v skupnostni oskrbi zagotavljali življenje, v katerem lahko uveljavljajo svoje pravice, ohranjajo dostojanstvo in zasebnost, kljub težavam, ki jih pestijo. Seveda pa bo treba preurediti kakšno od obstoječih stavb, da bo primerna za nove koncepte dela.
Novi koncepti dela in nove storitve naj bi se razvijali tudi zaradi dolgo pričakovanega zakona o dolgotrajni oskrbi. Kako ste zadovoljni z osnutkom zakona?Pozdravljamo to, da so odločevalci končno ugotovili, da je ureditev tega področja nujna. Veseli nas tudi, da so ugotovili, da ne bo mogoče imeti vzdržnega sistema dolgotrajne oskrbe brez dodatnega finančnega vira, žal pa ga še niso dokončno določili. Kar zadeva vsebino osnutka zakona, pa ne razumemo osredotočenosti na neformalne oblike dolgotrajne oskrbe. Te so se v tujini izkazale za neustrezne, saj pomenijo dodatno tveganje za vprašljivo kakovost storitev, za finančne zlorabe in nasilje nad starejšimi. V državah, kjer so se sprva močno zanašali na neformalno oskrbo, na primer v Avstriji, so se soočali s porastom dela na črno, zato so v vsakem popravku zakona okrepili nadzor nad neformalno oskrbo in ponudili več strokovne pomoči ljudem, ki so to oskrbo izvajali.
V Skupnosti socialnih zavodov Slovenije menimo, da osnutek zakona za zdaj še ni primeren za nadaljnjo obravnavo, saj je nedodelan in nejasen. Pot do pomoči je preveč birokratska in zapletena. Ljudi, ki pomoč nujno potrebujejo, bo od nje le odvrnila. Ne predstavljamo si namreč, kako naj bi se s 45-dnevno papirno vojno soočali ljudje, ki so jim opešale tako fizične kot kognitivne moči.
Kakšen zakon o dolgotrajni oskrbi si želite?Osredotočati se mora na uporabnika. Pot do pomoči mora biti enostavna, pomoč pa mora biti hitra, ustrezna in stroškovno učinkovita – primerljive storitve morajo imeti tudi primerljivo ceno. Prav tako si želimo, da zakonodaja ne bi dajala prednosti kateri koli obliki oskrbe. Zakon mora biti nevtralen, uporabnik pa mora imeti možnost, da sam, aktivno ugotavlja, kaj potrebuje.
So stanovalci domov kakor koli prizadeti zaradi neurejenosti področja dolgotrajne oskrbe?Področje ni popolnoma neurejeno, le sistemsko ne sledi spreminjajočim se trendom in konceptom dela. Ljudje so prizadeti predvsem zaradi varčevanja v zdravstvu, zaradi katerega se je delež financiranja zdravstvene zavarovalnice občutno zmanjšal – v zadnjih letih s 40 na 30 odstotkov celotnih prihodkov domov. S tem denarjem izvajalci težko pokrijejo stroške dela zdravstvenega osebja, kaj šele kaj drugega. Nega stanovalcev pa postaja vse zahtevnejša. Pred sedmimi leti je pomoč pri vseh življenjskih opravilih potrebovalo 27 odstotkov stanovalcev, lani pa že 40 odstotkov. Ali drugače: ko je dom organiziral kak izlet, so pred desetimi leti zlahka napolnili ves avtobus, danes pa je takšnih, ki to fizično zmorejo, le še za manjši kombi. Prav tako ima vse več ljudi težave z demenco, ta pesti že vsakega desetega stanovalca, osnutek zakona pa je ne omenja niti z besedo.
Se bojite, da bi se domovi za starejše začeli prazniti, ko bo zaživel zakon o dolgotrajni oskrbi?Domovi gotovo ne bodo prazni, saj število starejših intenzivno narašča. Vedno več je tudi ljudi, ki so bolni, onemogli, oslabeli in bodo potrebovali neprekinjeno pomoč strokovnega osebja. Posebno težavo pri starejših, ki ostajajo v domačem okolju in se ne preselijo v dom za starejše, v zahodnih državah predstavljata osamljenost in izoliranost, ki se lahko stopnjujeta tudi v depresije in samomore. Osamljenost in izoliranost sta poleg zdravstvenih težav tudi najpogostejša vzroka starejših za selitev v dom. A socialnega vidika starosti in težav, povezanih z njo, se osnutek zakona o dolgotrajni oskrbi ne dotika.
Ali se ljudje pri nas še vedno izseljujejo iz domov za starejše?Na srečo se je ta trend z izboljšanjem gospodarske klime začel obračati. Prav tako so v družinah spoznali, da ni tako lahko skrbeti za obnemoglega svojca. To zahteva precejšnjo predanost ne le enega, temveč več sorodnikov, da je oskrba ustrezna. Zasedenost domov se dviguje že od leta 2012, ko je v domovih živelo 19.600 ljudi, kar je bilo najmanj ob sedanjih zmogljivostih. Konec leta 2014 pa so domovi imeli 20.161 stanovalcev.
So kje po Sloveniji še vedno vrste za sprejem v dom?Trenutno je lažje dobiti mesto v domu za ljudi, ki potrebujejo obsežno zdravstveno nego, a morda ne v najbližjem domu. Težko pa je dobiti mesto za tiste, ki so samostojnejši. Ti v večjih mestih lahko čakajo na sprejem tudi več kot dve leti.
Omenili ste, da denar, ki ga domovi dobijo od zdravstvene zavarovalnice, ne zadošča niti za plače zdravstvenega osebja. Je zdravstvenih delavcev v domovih dovolj? Zujf je namreč z zahtevami po zmanjševanju števila zaposlenih zajel tudi domove za starejše, čeprav denarja iz proračuna ne prejemajo.Zaradi varčevanja v zdravstvu domovi vedno večji delež stroškov zdravstvene oskrbe krijejo iz oskrbnin, ki jih plačujejo stanovalci in njihovi svojci ter, kadar ti tega ne zmorejo, tudi občine. Bolj kot z zdravstvenim osebjem imajo v domovih težave z odhodi tako imenovanih podpornih delavcev. Po sedanjem plačnem sistemu na primer kuharjem in vzdrževalcem v domovih ne pripada niti minimalna plača. In to kljub temu, da lahko domu na primer dober kuhar prinese več deset tisoč evrov prihranka z racionalnim vodenjem kuhinje, z zmanjševanjem presežkov hrane ter porabe vode in energije. Podobno je pri vzdrževalcih, ki lahko z učinkovitim upravljanjem energije prihranijo med 10 in 20 odstotkov stroška za energijo, ki se za en dom giblje v povprečju okoli 150.000 evrov na leto. Precej prihranijo tudi, če znajo manjše okvare v stavbah popraviti sami. Dobre kadre težko dobimo, še težje pa jih zadržimo, saj trenutna pravila ne omogočajo, da bi jim zvišali plače in jih s tem prepričali, naj si ne iščejo bolje plačanega dela.
Ni ravno prehrana eden pomembnejših dejavnikov zadovoljstva življenja v domu? Če se kuharji pogosto menjujejo, to stanovalci zagotovo opazijo.Seveda. Kuharji se resnično potrudijo za kakovostne in zdrave obroke po okusu stanovalcev. Vse stanovalce hkrati je seveda težko zadovoljiti, a da je domska prehrana dobra, dokazuje tudi uspešnost domov, ki so se odločili za razvoz hrane starejšim, ki živijo v domačem okolju. Povpraševanje je zelo veliko, starejši pa so zadovoljni tako s ponudbo kot s cenami.
Kakšno pomoč pa bi si želeli imeti vi, ko boste starejši in morda ne boste mogli več skrbeti zase?Trenutno menim, da bi želel bivati v kateri od oblik skupnostne oskrbe v kakšnem mestnem domu za starejše. Rad bi bil v mestnem okolju, pomembna pa se mi zdi tudi dobra družba. A kaj bom potreboval, ko bom star, je zdaj težko napovedati.