Al Asadov režim je v minulih štirih letih na frontnih črtah doživel vrsto porazov. Precejšen del ozemlja mu je odrezala Islamska država, ki se širi tudi v Iraku, drugega obvladujejo uporniške skupine, le še okoli četrtino Sirije v njenem zahodnem delu pa nadzorujejo predsedniku zveste, a razredčene enote. Te so bile ta teden, po dveh letih spopadov, koaliciji uporniških skupin prisiljene dokončno prepustiti pokrajino Idlib, ki jo od Sredozemskega morja loči samo Latakija z istoimenskim pomembnim pristaniščem, ki je zdaj v središču pozornosti ZDA in Nata zaradi nejasne ruske vloge v sirskem konfliktu. Washington in Bruselj sta vse glasnejša v opozarjanju Moskve, naj vanj enostransko ne posega, predvsem pa ju moti ruska podpora predsedniku Al Asadu, v katerem Zahod ne vidi rešitve problema, ampak poglabljanje državljanske vojne.
Moskva vojaške podpore ne zanika, a priznava le svetovalno
Moskva svoje tudi vojaške vloge v Siriji ne zanika, jo pa razlaga drugače kot zahodno zavezništvo. Vojaške svetovalce v Al Asadovi vojski upravičuje z dolgoletnim tovrstnim sodelovanjem s Sirijo, njihovo vlogo pa zmanjšuje na skrb za prodano vojaško opremo. Tudi Damask za zdaj zanika kakršno koli rusko vlogo v bojnih akcijah, vendar naj bi obveščevalni podatki nakazovali, da se na to pospešeno pripravlja, v kolikor že ni neposredno vpletena. Ti so tudi prepričali generalnega sekretarja Nata Jensa Stoltenberga, da je izrazil močno zaskrbljenost zaradi prisotnosti ruske vojske v Siriji, nemško in francosko zunanje ministrstvo pa sta ocenila, da slednja samo oddaljuje želeno politično rešitev sirske krize in uspešno postavljanje po robu Islamski državi v trenutku, ko so jedrski dogovor z Iranom in nove pobude Združenih narodov zanju postavile temelje.
Bela hiša bi po navedbah svojega tiskovnega predstavnika Erica Schultza pozdravila ponujeno rusko roko za boj proti Islamski državi, če bi bila ta konstruktivna. Poudaril pa je, da je v tem boju nesprejemljivo, da bi kateri koli partner, vključno z Moskvo, kakor koli podpiral Al Asadov režim. Okoli slednjega na zahodu ni popolnega soglasja. Da bi bilo treba v boj proti ISIS na neki način vključiti Al Asada, med članicami Nata omenja Španija, po besedah zunanjega ministra Sebastiana Kurza pa se k temu nagiba tudi nevtralna Avstrija.
Iran ideološko, Rusija pragmatično vztrajata v Siriji
Glavni podpornik Al Asada, ki je iz vrst vladajoče, sicer manjšinske šiitske skupine tamkajšnjih Alavitov, je sicer Iran, ruska podpora pa je bolj pragmatična. Sodelovanje s sirskim režimom je Moskvi zagotavljalo edino pomorsko oporišče v Sredozemlju, in sicer v Tartusu. Al Asadov padec bi ga lahko postavil pod vprašaj in ker Putinova Rusija nima težav s prerisovanjem meja, ji tudi na Al Asadov pašaluk zmanjšana Sirija verjetno ne bi bila v napoto.
V ta načrt bi se vklopila tudi nepotrjena poročila, da v bližini Latakije gradi letalsko oporišče, medtem ko v Sirijo že prevaža za Zahod dvomljivo humanitarno pomoč. Prav zaradi nje je Washington pred dnevi od Bolgarije in Grčije zahteval, da zapreta zračni prostor za te letalske pošiljke. Sofija mu je že ugodila, medtem ko Turčija kot zagrizena Al Asadova nasprotnica to neuradno počne že dalj časa.
Al Asad z zdesetkano vojsko na skrčenem ozemlju
Sirski predsednik z zdesetkano vojsko, ki lahko brani le še manjši del državnega ozemlja, ima v vojni, ki je terjala prek 250.000 večinoma civilnih žrtev ter z domov pregnala polovico prej 23-milijonskega prebivalstva, srečo, da so njegovi nasprotniki nepovezani in predvsem sprti med seboj. Posledično je zato izredno težko analizirati, kaj se v tej bližnjevzhodni državi dejansko dogaja. Neodvisne uporniške skupine nenehno menjujejo položaje in zavezništva, ene izginjajo in druge zavzemajo njihova mesta, se prelevijo v najhujše skrajneže. Na terenu deluje okoli petnajst militantnih organizacij, ki se med seboj močno razlikujejo po metodah boja, ciljih in iskanju pravih in pogosto tudi prisilnih zavezništev. Po ciljih, metodah in organiziranosti, ki so vsi strašljivo skrajni, je najprepoznavnejša prav Islamska država, ki tudi zavrača kakršna koli zavezništva, ampak terja popolno pokoritev vseh pod svojim okriljem. Na drugi strani je povsem nejasno, koliko trden je še sploh preostanek Al Asadovega režima brez določene tuje pomoči.
