Galerijo Jakopič je oblikoval kot celostno prostorsko postavitev, v katero so umeščena izbrana grafična dela in elementarni, a učinkoviti scenski elementi, kot so potiskane zavese s povečanimi fotografijami postavitev preteklih bienalnih razstav, tehničnega osebja med delom ter zvočna kulisa britanske avtorice Cally Spooner, ki naj bi gledalca vodila skozi postavitev. Razstava tako ponuja izrazito zunanji pogled umetnika, ki nima predhodne neposredne izkušnje z bienalom in je zatorej povsem neobremenjen. Kar je dobro in slabo obenem. Slabo s stališča precejšnje arbitrarnosti koncepta postavitve, kar je verjetno posledica pomanjkljivega poznavanja arhivskega materiala in fenomena prireditve, dobro s stališča potencialnosti za ideološko neobremenjeno interpretacijo. A prav ta interpretacija, ki bi jo od tovrstnega ambicioznega dela upravičeno pričakovali, je v veliki meri umanjkala. Razstava tako ni kombinacija muzejske postavitve in avtorske intervencije, kot bi morda kdo pričakoval, saj ji za tisto prvo manjka informativnega značaja. Prevladuje drugo. Kaže se v na videz naključnem izbor materialov na podlagi neizrečenih osebnih preferenc ter vključevanju (dveh) lastnih del v postavitev, četudi ne vzpostavljata ustrezne povezave z izborom del in temo. Interpretacija je reducirana na detajle, kot je denimo odsev avtorjeve lastne podobe v steklu arhivske fotografije kot odziv na podoben arhivski posnetek odseva neznanega fotografa na fotografiji postavitve bienalne razstave leta 1965.
A čeprav je Gilesov pristop morda pretirano samonanašajoč in naključen, je končni rezultat privlačen že zaradi predstavljenih del iz arhivov MGLC in Moderne galerije. Tu so grafike avtorjev druge polovice 20. stoletja, kot so med drugimi Ivan Picelj, Friedensreich Hundertwasser, Gino Severini, Victor Vasarely, Kimura Kosuke, Max Bill, Lojze Logar, Danilo Jejčič in Edvard Zajec. Vsi so na bienalu razstavljali v letih, ko je manifestacija delovala po demokratičnem principu odprtega natečaja, o izboru pa je odločala komisija mednarodnih strokovnjakov. Novejša zgodovina bienala, ko je selekcija osrednje bienalne razstave predana v roke kuratorjem, v postavitev ni zajeta. S tem je nakazana meja med preteklostjo in sedanjostjo. Individualno odločanje je običajno pač bolj arbitrarno od kolektivnega. To je umetnik z izrazito individualno in subjektivno obravnavo tako kompleksnega umetnostnega in družbeno-političnega fenomena, kot je Grafični bienale, zgolj potrdil. A hkrati je skozi to prizmo oblikovno vešče postavil razstavo, ki je vsekakor vredna ogleda in premisleka.
