Junija sva se z Matejo potikali po dublinskih ulicah, z roko v roki, kak teden po tem, ko se je že umirila evforija po referendumu, katerega izid je popolnoma izenačil homo in hetero poroke. Občutki v državi, v kateri je obenem splav z izjemo, ko je ogroženo življenje matere, še vedno nezakonit, so bili vzneseni in obenem mešani. Pot naju je zanesla na Ulico Seána MacDermotta, kjer so leta 1996 zaprli zadnjo magdalensko pralnico. Podatek, da je zadnja ženska, ki je bila nelegalno zaprta na podlagi »prekrškov spolne morale«, spuščena na prostost šele sredi devetdesetih let, me je na neki način pretresel bolj kot irska politika do splava.
Takrat sem bila stara trideset let, svobodno potovala, tudi po neposredni bližini, in kar neverjetno se zdi, da so za zidovi samostanov takrat še vedno delale – prisilno in brez plačila – prostitutke, neporočene matere, dekleta, ki so bila bodisi »preveč grda« ali »preveč lepa«, in so jih za vsak slučaj zaščitili pred skušnjavami greha (moških, seveda), »vedenjsko izzivalna« dekleta, sčasoma pa tudi zelo mlade deklice iz sirotišnic, tiste z nalepko duševne prizadetosti in druge »grešnice«. Starši so se jim včasih zavestno odpovedali, pričevanja pa kažejo tudi na to, da so bili zavedeni, da bodo nune dekleta usposobile za kak poklic in da se bo njihovim hčeram bolje godilo pri njih kot na njihovih revnih domovih. S tonami umazanega perila iz bližnjih dragih hotelov, ki so ga prale in likale na roke, pa so v naslednjih letih, namesto da bi obiskovale pouk, s sebe splakovale namišljene grehe. Zgodovinarka Frances Finnegan piše, da so zapiranju pralnic botrovale tako spremembe v moralnih normah kot razširjenost pralnih strojev v drugi polovici dvajsetega stoletja.
Odkritje srhljivih praks v magdalenskih domovih je zdaj morda res že stara novica, a je mogoče iz nje potegniti več sodobnih vzporednic. Seveda je bilo po odkritju najlažje obsoditi redovnice, ki so ves peklenski biznis vodile, a raziskave ozadja in odgovornosti različnih preiskovalnih komisij so pokazale na močno vpletenost takratnih oblasti pri rekrutiranju žensk v brezplačno delovno silo pralnic. Leta 2013 se jim je v imenu države opravičil predsednik vlade in leto pozneje so preživele dobile odškodnino iz odškodninskega sklada, v katerega pa ni prispevala RKC. Ta se je odgovornosti na splošno izognila z izjemo posamičnih nunskih redov. »Zakaj bi se opravičile?« so nune odgovarjale na novinarska vprašanja. »Ker smo zagotavljale brezplačno službo za državo in skrbele za te ženske?«
Udobno se je od daleč zgražati nad tujimi škandali. V neposredni bližini pa takole. Slovenija je še ena od redkih evropskih držav, kjer je skrb za ljudi, ki zaradi različnih razlogov potrebujejo nepretrgano podporo, še zmeraj pretežno organizirana v institucijah. Ne glede na to, ali so ljudje popolnoma zaprti ali pa v bolj prostem režimu, nimajo veliko možnosti za preselitev, včasih še za sprehod izven zidov ne. Pričevanja ljudi, ki so že dolga leta institucionalizirani, kažejo, da so jih ob prihodu zavedli, da jih peljejo nekam drugam, na obisk, v šolo, k zdravniku. Kar neverjetno se sliši, da je v Sloveniji v 162 skrbstvenih institucijah za dolgotrajno namestitev za odrasle in otroke skupaj nastanjenih od 24.000 do 25.000 ljudi. Moralne racionalizacije, zakaj je bolje ljudi odmakniti iz življenja v skupnosti, so nadomestili strokovno utemeljeni argumenti in zdravorazumske razlage. Najbolj izvirne so tiste, da je podobnim skupaj na enem mestu bolje in da vendar potrebujejo mir. Zakaj bi bilo s tem kaj narobe?
S konvencijo ZN o pravicah ljudi z ovirami, po kateri imajo vsi ljudje pravico do bivanja v skupnosti in enakopravne obravnave, in tudi z evropskimi smernicami za izvedbo procesov dezinstitucionalizacije, ki smo jih zavezani udejanjiti, smo dobili še eno priložnost. Čakam pa še na dan, ko se bo dolgotrajno institucionaliziranim opravičil predsednik vlade in bodo dobili odškodnino za neupravičeno izgubljena leta.
Zelo je torej pomembno, kako bomo že v bližnji prihodnosti odgovorili na vprašanja, kdo bo sprejet med »nas« in kdo bo ostal »zunaj«. Stroke, ki se ukvarjajo z ljudmi, se lahko odločijo, ali bodo podložno pomagale iskati strokovne utemeljitve teh delitev in jih pomagale racionalizirati in normalizirati, ali pa se bodo delitvam v prvi vrsti uprle in pomagale ustvarjati pogoje za enakopravnost in sobivanje. Za vse pa velja, da lahko ostanemo zaprti v malih pralnicah v svojih glavah in splakujemo slabo vest ali pa jih odpremo na stežaj in iščemo načine, kako se povezati z drugimi.
Dr. Mojca Urek je docentka na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani.
