Sistem ravnanja s komunalnimi odpadki, za katerega je odgovorno okoljsko ministrstvo, je glede na nove ugotovitve računskega sodišča v Sloveniji v razsulu, ceno za to pa neposredno, z višjimi cenami na položnicah, plačujejo tudi gospodinjstva. Kolikšna je ta cena, na računskem sodišču zaradi pomanjkljivih in neverodostojnih evidenc države sploh ne morejo izračunati. So pa po besedah namestnika predsednika računskega sodišča Sama Jereba ugotovili, da bi slovenska gospodinjstva in drugi uporabniki storitev komunalnih podjetij privarčevali 14,5 milijona evrov na leto, če bi ministrstvo poskrbelo vsaj za en nujni ukrep – uveljavitev polne odgovornosti povzročitelja odpadkov.
Šest let brez bistvenih sprememb
Ugotovitev je plod že druge revizije o ravnanju s komunalnimi odpadki, ki so jo na računskem sodišču opravili, ker do danes skoraj nobeden od zahtevanih ukrepov iz revizijskega poročila izpred šestih let, ki je odneslo takratnega okoljskega ministra Karla Erjavca, še ni bil izveden. Nova revizija je zajela obdobje 2009–2012, računsko sodišče pa je moralo zaradi pomanjkljivih in neverodostojnih podatkov ministrstva kar samo – z anketami po občinah – pridobivati informacije o ravnanju z odpadki. A glede na to, da so po Jerebovih besedah zaradi zahtevanih popravljalnih ukrepov preverili, kaj vse so na pristojnem ministrstvu za ureditev področja storili do danes, vsi očitki držijo še zdaj.
Med njimi je že omenjenih 14,5 milijona evrov, kolikor znaša letni strošek, ki ga imajo z zbiranjem odpadne embalaže komunalna podjetja. Strošek plačujejo gospodinjstva in drugi uporabniki storitev komunalnih podjetij, saj morajo komunale vso zbrano embalažo šestim zasebnim družbam za ravnanje z odpadno embalažo v državi (DROE) odstopiti brezplačno. Te družbe pa nato iz odpadkov kujejo dobiček. Po ocenah računskega sodišča s prodajo uporabnih surovin v odpadni embalaži in prek embalažnine (plačujejo jo podjetja, ki dajejo embalažo na trg) DROE zaslužijo skoraj 28 milijonov evrov na leto, stroškov s prevzeto odpadno embalažo pa imajo zgolj za 16 milijonov evrov. Revizorji se zato sprašujejo, za kaj porabijo preostalih 12 milijonov evrov oziroma zakaj tega denarja ne dobijo komunalna podjetja.
Prirejanje evidenc in neustrezno ravnanje z odpadki
Kljub temu da družbam denar očitno ostaja, pa mediji vsak konec leta poročamo o kupih odpadne embalaže, ki jih družbe za ravnanje z odpadno embalažo v državi (DROE) od komunalnih podjetij nočejo prevzeti, češ da so svoje norme že izpolnile. To se po opozorilih računskega sodišča dogaja tudi zato, ker sankcij v takšnih primerih ni, hkrati pa niso ustrezno določeni deleži, koliko odpadne embalaže mora vsaka od teh družb sploh pobrati. Ob tem ni prav nič učinkovito, da mora vsaka od njih svoj delež embalaže prevzemati od čisto vsakega komunalnega podjetja po državi. Poleg tega je problematično, da morajo embalažnino plačevati zgolj podjetja, ki na trg spravijo najmanj 15 ton embalaže na leto. Samo proizvajalcev s pet do petnajst tonami izdane embalaže pa je okoli 8000 na leto.
Ob teh dejstvih in ob izredno neučinkovitem nadzoru nad poslovanjem in poročanjem tako povzročiteljev odpadkov kot DROE ni presenetljivo odkritje revizorjev, da je na Slovenskem vsaj še enkrat več embalaže, kot kažejo uradni podatki. Hkrati je precej verjetno, da v državi ne predelamo skoraj vse zbrane odpadne embalaže (skoraj 99 odstotkov), kot trdijo DROE. Predelovalci namreč poročajo o precej manjših količinah predelave, kar glede na podatke operativnega programa ravnanja z odpadki pomeni, da je v Sloveniji predelamo manj kot 17 odstotkov.
Toda ker nadzora nad tokovi odpadkov država nima, ni mogoče verjeti nobeni številki, opozarja Samo Jereb, namestnik predsednika računskega sodišča. Tako kot iz istega razloga ni mogoče verjeti podatku, s katerim se okoljsko ministrstvo rado pohvali: da Slovenija reciklira največji delež komunalnih odpadkov med vsemi državami članicami EU. Revizorji so namreč ugotovili, da na ministrstvu ne vedo zanesljivo niti, koliko komunalnih odpadkov v državi sploh nastane. Predvsem v občinah brez lastnih odlagališč so namreč v revidiranem obdobju 2008–2012 neverjetno uspešno zmanjševali količine nastalih odpadkov – rekorderka za kar 153 kilogramov na prebivalca. Ministrstvo vzrokov za te »uspehe« ni iskalo, revizorji pa sumijo, da tičijo v prirejenih evidencah in neustreznem ravnanju z odpadki.
Če ne poznaš podatkov, ne moreš pametno načrtovati
Pomanjkanje osnovnih evidenc in nadzora nad tem, kaj se v državi dogaja z odpadki, morda ne bo kmalu vprašanje, ki nam ga bo spet namenila evropska komisija, je pa predvsem v posmeh slovenskim davkoplačevalcem. Brez osnovnih podatkov okoljsko ministrstvo namreč ne more pametno načrtovati gradnje centrov za ravnanje z odpadki in njihovih zmogljivosti po državi. Ker je za nameček to vprašanje prepustilo kar občinam, zdaj zahodno od Ljubljane ne bo niti enega takšnega centra, medtem ko je tisti, ki raste v prestolnici, ogromen in verjetno predimenzioniran. To pa pomeni, da se bo ob potencialno nesmotrnem trošenju javnega denarja za gradnjo preveč oziroma premalo razkošnih centrov v prihodnje nadaljeval tudi potratni turizem z odpadki oziroma njihovo prevažanje po Sloveniji.
Revizorji računskega sodišča so nanizali še kopico drugih očitkov ministrstvu, recimo nadaljevanje sistema »več ločuješ – več plačuješ«, neustrezno ločitev javne komunalne službe od zasebnih storitev, pomanjkljivo zakonodajo, neenakopravno obravnavo državljanov, ki jim odškodnino zaradi bližine odlagališča plačuje 29 občin, preostale pa ne. Od okoljskega ministrstva zahtevajo 23 popravljalnih ukrepov, spisali so tudi 33 priporočil. Po letih neodzivnosti okoljskih ministrov zdaj ministrica Irena Majcen zatrjuje, da so se dela že lotili, zadnji zahtevani ukrepi pa bodo zaradi obsežnosti problematike izvedeni leta 2017.
Marjeta Kralj
