V tabelarnem pregledu spremljevalnih strateških dokumentov (osnutka) Strategije razvoja informacijske družbe do leta 2020 v razdelku o varnosti omrežij in informacij o statusu te strategije ne piše nič. Glede na julijski pregled OECD (Digital Economy Outlook 2015) s sprejetjem strategije kibernetske varnosti Slovenija v tem pogledu ne zamuja zelo. Tudi tiste države, ki so razvoj digitalne varnosti v svojih strategijah že opredelile, so z izvajanjem šele na začetku. Kot poleg tega ugotavlja OECD, pa sploh nobena članica še nima celovite nacionalne strategije varstva zasebnosti in denarja zanjo.
OECD ob tem navaja, da večina članic vprašanje zasebnosti razume zgolj v pravnem pomenu, kar po svoje kaže tudi osnutek slovenske strategije kibernetske varnosti. Najprej namreč posameznikovo zasebnost omenja v okviru »preprečevanja varnostnih incidentov«, pri čemer »se skrbi« (v trpniku!), da je »v zasnovo vključena varnost in skrb za zaščito posameznikove zasebnosti in njegovih osebnih podatkov«, nato pa v okviru »vdorov v informacijsko zasebnost«, pri zagotavljanju, da bodo »v oblikovanje zakonodaje, ki ureja dopustno mero vdora v informacijsko zasebnost na račun zagotavljanja kibernetske varnosti ali uveljavljanja gospodarskega interesa, vselej pravočasno in enakopravno vključeni vsi relevantni in zainteresirani deležniki«.
Po vsebini podobna drugim
Če povemo drugače – država zagotavlja, da se bo držala sedanjih in da bo obenem sprejemala le takšne predpise, ki bodo omejevale njene pravice nasproti državljanu, kar nemara ni tako malo, če upoštevamo zamisli nekaterih notranjih ministrov po Evropi, da bi prepovedali enkripcijo podatkov v zasebni komunikaciji. Ne pove pa nič o tem, kako ga bo izobrazila in poskusila obvarovati pred množičnim bodisi korporativnim bodisi vohunskim zbiranjem njegovih podatkov. Recimo s kakšno zakonodajno pobudo na ravni EU.
Slovenska strategija informacijske družbe je po eni strani del strategije pametne specializacije, za katero pričakujemo izdatna sredstva iz bruseljskega proračuna, po drugi strani pa nacionalna implementacija evropske digitalne agende. V pregledu OECD slovenske digitalne strategije posebej ne omenjajo ne v dobrem ne v slabem, kar pomeni, da v njej zapisano ne odstopa od povprečja. Večina držav namreč napoveduje vlaganja v širokopasovne povezave in e-upravo, spodbude za e-poslovanje in razvoj (zagonskega) podjetništva, izobraževanje prebivalstva oziroma »inkluzivnost spleta« s poudarkom na starejših in tako ali drugače zapostavljenih skupin in, kot pravi slovenska strategija, varen kibernetski prostor.
Troedini splet
Splet je, pravi osnutek, »vitalnega pomena za razvoj Slovenije, zato se Slovenija strateško osredotoča na razvoj in uporabo interneta kot nacionalne prioritete v razvoju digitalnega gospodarstva in digitalne družbe, s ciljem uvrstitve Slovenije med vodilne internetne digitalne družbe. Za dosego tega cilja je potrebno z usklajenim delovanjem vseh deležnikov razvoja optimizirati izrabo interneta za gospodarsko rast, izobraževanje, družbeni razvoj in zmanjšanje vplivov na okolje.« Kot že iz prve je tudi iz druge različice osnutka jasno, da bo »za izrabo razvojnih priložnosti, ki jih omogoča internet, treba v prihodnjem razvojnem obdobju intenzivno vlagati«, še vedno pa ni razvidno, koliko denarja bi potrebovali za velikopotezne načrte. Strategija glede tega zgolj na splošno navaja proračun, evropska sredstva in javno-zasebno partnerstvo.
Bomo pa splet glede na strategijo razvijali kot tehnološko platformo, komunikacijsko omrežje in sredstvo za razvoj družbe in gospodarstva, pri čemer bo država vztrajala pri odprtosti dostopa in nevtralnosti spleta. OECD, ki Slovenijo v tem pogledu navzlic nekaterim spornim primerom omenja kot državo, ki nasprotuje, recimo, ničelni tarifi za prenos podatkov določenega ponudnika storitev (pogosta praksa zlasti v primeru, ko je ponudnik dostopa tudi ponudnik storitve ali vsebin) ima glede tega protislovno stališče. Po eni strani analitiki organizacije menijo, da lahko ničelna tarifa spodbudi konkurenčnost, po drugi strani državam svetujejo previdnost, saj naj bi takšna praksa v določenih okoliščinah onemogočala dostop konkurenčnih ponudnikov iste ali podobne storitve.
