Rešimo propasti temelj naše bodočnosti
V vrsti nujnih socialnih vprašanj, ki zanimajo in morajo zanimati nele našega kmeta, ampak vsakega mislečega človeka, stopa vedno bolj trpko v ospredje vprašanje naših deklet.
Prav nobenega pomena ne bi imelo, ako bi si zakrivali oči pred dejstvom, da se mnogo, premnogo naših deklet, ki prihajajo z dežele v mesto za kruhom, v mestnem vrvežu izgubi in popolnoma propade. To je žalostna resnica, ki jo vemo in poznamo vsi.(…)
Že pred vojno so bila naša dekleta iskan in žal, le prepogosto tudi najden material za javne hiše velikih mest. Od Hamburga do Trsta, Reke in Pulja ter še onstran morja v Aleksandriji so naša dekleta kot žrtve lastne nevednosti in neizkušenosti ter plen brezvestnih trgovcev s človeškim mesom životarila svoje bedno, človeka nevredno življenje. Mesto, da bi ta uboga bitja dopolnila nalogo, ki jo jim je zastavila narava, da bi torej postala dobre slovenske žene in matere, so za denar prodajala svoja telesa pijani pohoti mestnih izprijencev. Konec takega življenja je vselej strašna bolezen, ki jo po mnogih mukah slednjič prekine smrt.
Nisem črnogled in nočem trditi, da so vsa naša kmetska dekleta v mestu deležna iste žalostne usode. Nikakor ne! Resnica pa je, da jih je mnogo med njimi, ki jih pričaka in doleti ta bridki delež. Javna statistika sicer o tem molči, ker smo pač ljudje tako hinavski in strahopetni, da neradi govorimo resnico. Toda, če molče nenapisane številke, govore toliko glasneje sredi gluhe noči zakotne mestne ulice in beznice, govore tihe sobane policijskih uprav, ko nesrečna dekleta med solzami pripovedujejo o svojih zablodah. O tem govore sodni zapisniki in mrke celice prenapolnjenih kaznilnic, o tem govore dovolj bridko sobe na oddelkih za spolne in kožne bolezni po naših bolnišnicah. Tega govorjenja ne premaga noben molk, ga ne zabriše nobeno olepšavanje.(...)
Nekateri hočejo to zlo premagati s prav preprostim zdravilom, ki je res hudo poceni, ki pa po drugi strani tudi ni nič vredno in nič ne koristi, kakor pač vsaka reč, ki je preveč po ceni. Na kmete ti rešitelji oznanjajo (in so vmes tudi pametni in izkušeni ljudje) češ: »Nikar ne hodite z dežele v mesto, kjer vas čaka gorje in propast! Ostanite kmetice, oklenite se lastne grude!«
Pesem o grudi je močno lepa, to prav radi priznamo. Tudi življenje na kmetih je zdravo, čeprav je kmetsko delo naporno. Vse to je res in tega se vsak pameten kmetski človek bolj ali manj jasno zaveda. Res pa je tudi, da vsa ta zavest ne pomaga nič, ko začne primanjkovati kruha.
Treba je pomisliti zlasti na družine naših bajtarjev, kočarjev in kmetskih dninarjev. Te družine so vzlic neugodnim razmeram, v kakršnih se njih življenje razpleta, jako številne.(…)
Naravno je torej, da se morajo fantje in dekleta iz takih družin ozreti po svetu za zaslužkom. In prav tako je naravno, da ga iščejo tam, kjer ga res najdejo: v mestih in industrijskih središčih!
»Potem takem,« poreče kdo, »je nekaj naših deklet tako rekoč že v naprej neizbežno zapisanih pogubi, če se nikakor ne morejo izogniti mestu, kjer jih čaka propast!« Ne, ni res! Mirno trdim, da to ni res! Nočem sicer reči, da bi se nobeno dekle ne izgubilo, trdno pa sem prepričan, da bi bilo to izgubo mogoče skrčiti na najmanjšo mero, ako bi bila dekleta z doma pravilno vzgojena in zadostno opozorjena na nevarnosti in pasti, ki jih čakajo v svetu.(…)
Kmetski list, 21. avgusta 1935
Za zdravje in moč rodu
Zadnjič smo opozorili na važnost vprašanja, ki bi mu morala po našem mnenju nele naša vas, ampak vsa naša javnost posvečati največjo pažnjo. Ugotovili smo, da se mnogo naših deklet, ki odhajajo z dežele v mesta, izgubi.(…)
Čeprav vemo, da je prva naravna naloga vsake ženske materinstvo, se zato skoraj nič ne zmenimo in storimo vražje malo ali skoraj nič za to, da bi dekleta temeljito usposobili za ta vzvišeni poklic. V naročju dobrih, zdravih mater leži narodova bodočnost, koreninijo temelji vseh njegovih uspehov. Pogoj za dobre, zdrave matere pa so dobra, zdrava in pravilno vzgojena dekleta.
Dekletom smotrenejšo vzgojo!
Danes moramo, žal, še vedno reči, da rase naše dekle kakor lesnika na gmajni. Vzgojena je pač toliko, da zna trdo in težko delati, drugega pa nič. In to je premalo, mnogo premalo za današnji življenjski boj.
Vsako dekle bi morali vzgojiti v samostojnega človeka, ki se bo v polni meri zavedal svojega človečanstva, svojih dolžnosti in svojih pravic. Naša ženska, zlasti pa naše kmetsko dekle pa je največkrat vzgojeno v pomilovanja vredni nevednosti.(…)
Ker tedaj ta najbolj naravni način vzgoje trenutno ni uspešno izvedljiv, ga morajo prevzeti šola, izobraženstvo na deželi, zlasti zdravniki in pa prav posebej še Društva kmetskih fantov in deklet.(…)
Kmetski list, 28. avgusta 1935
