Umetniški direktor bienala Božidar Zrinski je kuriral in izbral dela za razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC), ki je matično prizorišče prireditve, in v Galeriji Jakopič, k sodelovanju pa je povabil tudi mlajše kuratorje, ki oblikujejo program v drugih galerijah po mestu. Skupinske razstave so tako kurirali Petja Grafenauer v Galeriji Ganes Pratt, Alenka Gregorič in Gülsen Bal v Galeriji Škuc ter Jadranka Ljubičič v Galeriji Alkatraz, v Galeriji Kapsula pa je Tadej Pogačar postavil samostojno razstavo Jesperja Fabriciusa.

Različni obrazi "grafičnega"

Skupek teh razstav nikakor ni enoten, pač pa se zdi, kot da vsaka galerija predstavlja svoj redni program, s poudarkom na grafičnem mediju le toliko, kolikor je potrebno, da zadovoljijo osnovni usmeritvi dogodka, v okviru katerega razstavljajo. To ne pomeni, da so posamezne razstave slabe le preveč smiselno jih ni povezovati s skupnim imenovalcem. Zgolj načelno upoštevanje grafičnega medija je razumljivo, saj je ena od zelo namernih problemskih vsebin bienala že nekaj let razmišljanje o tem, kaj je pravzaprav grafični medij oziroma kaj pomeni definicija, da je v polju sodobne umetnosti grafika reproduktabilni vizualni izraz.

Kaj so torej smernice letošnjega grafičnega bienala? Zagotovo jih ne moremo iskati v sami temi glavne razstave bienala, ki kakor je to pri večini konceptov bienalnih in podobnih razstav lahko vključuje praktično kar koli, kar je (v tem primeru) povezano z medijskim prostorom, virtualnimi svetovi, sistemi moči in podobnimi vseobsežnimi idejami. Zrinskega je vprašanje Matrice pri izboru nekaterih del privedlo dobesedno do prisvajanja gibljivih slik, na primer pri umetnikih, kot sta Nika Oblak in Primož Novak, ki sta na novo zaigrala film Šund, ali pri delu Tomaža Tomažina. Članica žirije Valeria Ibrayeva iz Almatyja (Kazahstan) je bila do neke mere upravičeno šokirana nad intimizmom slovenskih mladih umetnikov. Po eni strani je njena reakcija izhajala iz predsodka, da mora biti vsa slovenska umetnost udarna kot NSK, po drugi strani pa je v njej dobro zaznala avtoreflektivnost umetnikov, ki je pogosto le narcisoidne narave. Večina projektov na razstavi je delo generacije umetnikov, rojene po letu 1970, za katero je to precej značilno.

Historično gledano je potencial reproduktabilnosti ravno v tem, da dosega širše množice. V razstave so tako vključene tudi številne politične agitacije, od kolektiva Just Seeds, ki je prejel nagrado žirije, do svetlobnih parol Carlosa Motta izrezanih besedil na črnih papirjih, ki zastirajo okna celotnega prostora. Razstave bolj trdno povezujejo z grafičnim medijem številni primeri časopisnega tiska in založniške dejavnosti. Omenjeni Motta je na primer izdal tudi časopis Kratka zgodovina levičarskih gveril v latinski Ameriki, v galeriji Alkatraz najdemo celo paleto humornega časopisa Anite di Bianco, ki je sestavljen iz časopisnih Popravkov in pojasnil, na samem vhodu v MGLC pa uzremo velike panoje hrvaške umetnice Ane Lozica, ki je združila plehko željo po slavi v rumenih časopisih v fiktivnem tabloidu Jebeno!. Namesto avdiopredstavitve projekta RadioCona v Jakopiču pa smo v sklopu periodičnih izdaj mogoče prej pričakovali časopis Reartikulacija, ki ni bil vključen v razstavo. Navdušujeta nas lahko predvsem založniška dejavnost La Más Bella, ki spodbuja nekonvencionalno založništvo manjših umetniških projektov, in kolektiv BAS/Bent iz Istanbula, ki producira knjige umetnikov in sorodne publikacije.

Nenavadnosti in kontroverze

Bienalne prireditve na neki način niso le razstave z večjim številom kvalitetnih del, pač pa ponudijo tudi seznam imen, ki so trenutno pomembna v svetu umetnosti. V galeriji Škuc se lahko na primer srečamo z izjemno kakovostnim kolaborativnim projektom Another Publication umetnice Katarine Zdjelar, ki trenutno razstavlja tudi v srbskem paviljonu v Benetkah, ali z delom Ivana Moudova, ki je bilo predstavljeno tudi v bolgarskem paviljonu leta 2007.

Kar si od bienala še lahko obetamo, je občasno srečanje z izjemno inteligentnim ali poetičnim projektom, ki štrli iz sivega povprečja. Tokratne razstave obarva tudi dobra galerijska postavitev, ki velja za vse štiri manjše galerije, ali, nasprotno, razbarva salonska postavitev v obeh večjih prostorih. Med deli, ki jih zaradi svoje neposrednosti in čustvenega učinka ne gre spregledati, je prostorska postavitev z naslovom Obrnem se proti kotu in usmerjajo me zidovi Jána Mančuška v Škucu gre za pesmi, ki jih lahko poljubno prepletamo med sabo. Omenimo tudi delo Give Me Your Future Viktorja Bernika v galeriji Ganes Pratt, ki je sestavljeno iz prevodov francoskih revolucionarnih plakatov iz leta '68. Del projekta je bil prvotno razstavljen ob vhodu ministrstva za finance, a so ga morali umakniti, najverjetneje zaradi agitatorskih parol, kot je na primer "Potrošniška družba mora umreti nasilne smrti!". Ne moremo tudi mimo printa prostorske postavitve Postprodukcija Igorja Eškinja v Galeriji Alkatraz ali razkrinkanja časopisnega idealizma kitajske umetnice Ye Fu Na v delu Izdelani proizvodi v Galeriji Jakopič ter izdelkov ruskega kolektiva Čto delat? v MGLC.

Masivni katalogi grafičnih bienalov so po antikvariatih precej iskano blago in tako rekoč nepogrešljive "enciklopedije" na policah, zato še kratek komentar h katalogu: če izhajamo iz trditve, da je za določeno umetniško delo odločilno, v kakšnem kontekstu in prostoru je razstavljeno, je moteče, da v sicer preglednem in doslednem katalogu pri posameznih delih ni navedeno, v kateri galeriji so bila razstavljena. Preverjamo pa lahko svoj prostorski vizualni spomin mrežen in nestabilen.