Na 56. bienalu sodobne umetnosti, ki se v Benetkah zgodi na neparno leto, je mogoče videti ogromno postavitev. Poteka 120. leto, zato ne čudi, da so se v tem času na njem kot obiskovalci zvrstili mnogi, od Hitlerja do Roberta De Nira, kar organizator poudari na retrospektivnem fotopanoju.
Letos je podobe postavilo na ogled 136 umetnikov iz 89 držav, pri čemer organizator za primerjavo daje leto 1997, ko je bilo držav še 58. Veliko umetnosti. No, le sem ter tja naletiš na kaj, kar te iz prve, z eno potezo, z osnovno idejo in na mah prepriča oziroma navduši in jasno ti je, da stojiš pred nečim, česar se je domislil človek s presežno dobro domišljijo in talentom.
Zvedave oči in švicarska juha
V teh primerih te praviloma niti ne zanimata naslov in razlaga dela. Velika plinska maska dizajna iz prve svetovne vojne, izza katere krožijo velike zvedave oči, je te vrste ideja in izpeljava, videti pa jo je mogoče v ruskem paviljonu, ki je nasploh prepričljiv. Tudi francoska premikajoča se drevesa, za katera se zdi, da te zasledujejo, so podobna domislica, medtem ko je pri Kubancih že bolj zapleteno. Nekje v drugi polovici podolgovate nizke stavbe, ki bi nekoč lahko bila skladišče sodov vina, te v temi komaj prepoznavna stoje pričakata gola moška, ki nemo izvajata gibe, kot da bi si rada razpraskala obraz, edini zvok pa je trenje slame pod nogami. Tanja Bruguera je ime avtorice, srž njene postavitve pa: »Mednarodna slepost za realnost življenja pod režimom Fidela Castra.« Vsekakor močno oziroma močnejše od prevladujočega »srednjega šmorna«.
Postavitve na beneškem bienalu sodobne umetnosti po pravilu zahtevajo veliko spremnih razlag. Kot švicarski (Pamela Rosenkranz) bazen vonj iritirajoče juhe iz silikona, vode Evian, viagre, hormonov, tudi bakterij in drugih sestavin, ki skupaj potvorijo zmes barve tipične belopolte kože. Z namero »soočiti historično, religiozno in komercialno posredovano podobo tega, kaj pomeni biti človek, z njegovo biološkostjo«.
Smisel agresivnega čustva
Slovenska postavitev je dobila prostor v Arsenalih, 25.000 kvadratnih metrov velikem kompleksu, v katerem je bila nekoč ladjedelnica in kjer poleg Slovencev letos razstavlja še 136 umetnikov iz 89 držav, pri čemer so neposredni sosedje Albanci, Kosovci, Čilenci, Švedi in Irci. »Upanje je vedno pomenilo dominantno moč revolucij in vstaj. Še vedno čutim upanje kot moj koncept prihodnosti,« je Sartrova misel oziroma ena od njih, s katerimi Jaša Mrevlje, letošnji slovenski reprezentant, dodatno argumentira naslov svoje postavitve, ki se glasi: »Nasilna nuja za utelešeno prisotnost upanja.« Tudi v tem primeru gre za citat misli Stéphana Hessla, nemško-francoskega diplomata in misleca, ki je preživel koncentracijsko taborišče Buchenwald, pozneje pa sodeloval pri pisanju deklaracije o človekovih pravicah. Na vprašanje, s kakšnimi sredstvi je želel povedati kaj, Mrevlje odgovori: »Hessel govori o smiselnosti agresivnega čustva znotraj umetnosti oziroma o tem, da agresija ne bi smela ostajati znotraj politike. Agresija in jeza sta zelo poročljivi s kreativnostjo. To je sicer staro umetniško dejstvo, vendar je lahko znotraj intelektualno pretirano obremenjene umetnosti tudi precej nizkotno čustvo, ki se ga ubija, da bi se zanegiralo živalski start.«
Ljubitelj lesa in električnega vijačnika, za katerega pravi, da je njegov svinčnik. Sploh makitin. »V šoli so me klicali slovanski vrtalec,« pove Mrevlje anekdoto iz umetniške šole, ki jo je sicer obiskoval v Benetkah, potem ko v domačiji na podobno ni bil sprejet.
Američani so zapisali, da gre za morbidno postavitev, s čimer se je težko strinjati, razen če jih ni zanesla apriorna averzija do mavčnih plošč, iz česar smo Slovenci naredili stene (tudi) v Benetkah. Ali pa morda, tako kot tudi mi ob prvem obhodu, še niso naleteli na Junzija (beri z Đ).
Junzi je vzdevek Janeza Vidriha, manipulatorja zvoka oziroma skrbnika slovenskega paviljona, ki je videti kot majhna trdnjava. Po mikrofonih, s katerimi je notranjost ozvočena, jemlje zvoke, ki nastajajo ob vstopanju in izstopanju ljudi v paviljon, in jih potem pomiksane na mešalni mizi na zgornji galeriji vrača ljudem kot atmosfersko zvočno podlago. Poleg Vidriha so pričujoči dan za dodatno dogajanje skrbeli mlajši študentje beneške umetniške šole, medtem ko bi ženska, ki je z odsotnim pogledom objemala postavitev z zunanje strani, lahko bila tudi obiskovalka. Pa verjetno ni tako.
Mladenič in mladenka sta s slikarsko paleto v roki in s čopičem dodelovala stene z nanašanjem raznobarvnih pikic. Postavitev se vsak teden znova prebarva v belo, da postopek starta znova, pri čemer velja poudariti, da bo postavitev stala osem mesecev. Sesajo in čistijo vsakih 6 dni. »Vsi dosežki prejšnjega tedna se morajo zbrisati, zato da vzdržujemo isto idejo. Gre za disciplino. Ta je bila bistven del zaveze s sodelavci.«
Dejansko gre za enega aktivnejših paviljonov, ki bi, če bi vsi artisti in obiskovalci za nekaj mesecev postali ujetniki razstavne hale, nemara imel velike možnosti, da se prav tam zgodi paviljonsko gostišče. Tudi s klavirjem, na katerem sicer piše, da se ga ne dotikaj. »Občasno kakšnega obiskovalca vzamemo sem gor na galerijo, da kaj izvede, da pove kaj v mikrofon,« razloži Vidrih.
Turistično pretkano mesto
Za umetnost se je treba žrtvovati. V pričujočem beneškem primeru finančno in fizično. Prevroči minuli petek, ob polnem navalu turistov z vseh svetovnih kontinentov, je bil idealna priložnost za to. Ladja avtobus z nekaj sedišči, večinoma pa stojišči, ki vozi po mestu, stane 7,5 evra, medtem ko hoče gliser taksi za to 25 evrov. Espresso v glavni kavarni na Markovem trgu iz neke res dobre haitijske kave te olajša za 7,5 evra, vstopnina na bienale pride 24 evrov. Sicer pa Art Die Hard; vročina, potenje, boleče noge in telo malodane na robu kolapsa. Benetke so turistično pretkano mesto. Redkokje lahko ugledaš zastonjsko klop. Tudi na železniški postaji v Mestrah jih ni veliko. »V enem dnevu nimaš nobenih možnosti videti veliko. En dan bi potreboval samo za Arsenale. Če hitiš, zaradi lastnega ritma uničiš ritem del okoli sebe,« svetuje Mrevlje. Lahko se zgolj strinjamo. Najbolj prevladujoč profil obiskovalca se je v petek zdela »dijakinja umetniške šole«. Kot mladenka iz Linza: »Tukaj bomo do ponedeljka. Smo na ekskurziji. V času bivanja moramo izbrati pet referenčnih umetnikov.« In nasprotno od premnogih vrstnic bo pozimi lahko rekla, da je bila julija na beneškem bienalu.
