Družina Rafe Muraisa je zapustila Madrid zaradi dela in si v Ljubljani ustvarila tudi dom. »Tukaj smo zelo srečni,« pravi Rafa, medtem ko ga žena dopolni: »Slovenija, sploh pa Ljubljana, kjer živimo, je zelo prijazna mladim družinam. Toliko aktivnosti, kolikor jih najdemo samo v centru mesta, je težko primerjati denimo s Španijo.« Čeprav so v teh letih spoznali bolj ali manj že vse »glavne« turistične cilje Slovenije, je družina za Velike Lašče prvič slišala od nas, ko smo jih kot tuje izvidnike poslali v kraj, ki ga je med drugim zaznamoval Primož Trubar. »Zanimivo je, da o Velikih Laščah tudi naši slovenski prijatelji niso vedeli veliko, Manca, zaposlena v otroški igralnici v Mali ulici, kjer se radi zadržujejo, pa nam je namignila na Trubarja,« pove Rafa.
Po naključju do Trubarjeve domačije
Družina Rafe Muraisa je naredila »domačo nalogo« že pred izletom. A ni bilo enostavno. »Na spletni strani občine, ki je zgolj v slovenskem jeziku, sem po naključju, čisto na dnu strani, našel zavihek 'Informacije v angleščini'. Tako smo dobili grob oris tega, kaj lahko od Velikih Lašč pričakujemo,« pove Rafa, ki je pred tem nočitev na turistični kmetiji Oblak rezerviral prek bookinga. A ker so Velike Lašče tako blizu Ljubljane, je družinica kratek izlet naredila že v petek popoldne. »Bili smo polni pričakovanj, vreme je bilo lepo, zato smo se kar odpeljali,« pove v smehu Rafa in nadaljuje: »Čisto po naključju smo naleteli na Trubarjevo domačijo. Čeprav so hišo počasi zapirali, si je simpatičen, zgovoren in v angleškem jeziku odlično podkovan vodnik vzel dobrih 45 minut tudi za nas. Razkazal nam je hišo, podrobno pa nas je seznanil tudi z življenjem Primoža Trubarja. In čeprav je bil ogled za otroka na koncu že precej nezanimiv, ju je vodnik v španskem jeziku tu pa tam simpatično podražil.« Seveda pa je bil ogled vodne žage, tudi med poslopji na Trubarjevi domačiji, precej bolj zanimiv za otroka. »Navdušil nas je tudi podatek, da je omenjena žaga stara več kot 200 let in je edina ohranjena žaga od 25, kolikor jih je nekoč delovalo ob rečici Rašici in dveh njenih pritokih.« Da bi si olajšali izvidniški izziv, ki jih je čakal naslednji dan, so že v petek, pozno popoldne, poskusili najti pisarno turističnega informacijskega centra. Neuspešno, saj nikjer niso našli nobenega smerokaza, ravno tako o TIC ni nič vedelo naključno ustavljeno lokalno prebivalstvo. »Hecno, čeprav smo za TIC spraševali 50 metrov od hiše, kjer smo na koncu sami našli pisarno.« Čeprav je bilo pozno, nekaj po 18. uri, Rafa ni pričakoval, da bi bila pisarna sploh še odprta. A naključje je hotelo, da se je ravno v tem času hči lastnika pisarne odpravljala z avtom od doma. »Treba je namreč omeniti, da je pisarna v zasebni hiši. Čeprav očeta ni bilo doma, si je mlada gospodična vzela čas za nas in nam tudi v odlični angleščini razložila, kaj v Velikih Laščah je vredno pozornosti, zaradi majhnosti kraja pa nam je priporočala še ogled Ribnice,« pove Rafa, ki ga je presenetilo, ko jim dekle je izročilo osebno mobilno številko, če bi v naslednjih dneh potrebovali pomoč.
Zadovoljni z vsemi dobljenimi informacijami, predvsem pa čudovitim popoldnevom, ki so ga preživeli v Velikih Laščah, so se vrnili v Ljubljano in se v soboto kot pravi Dnevnikovi izvidniki ponovno odpravili v Velike Lašče. »Seveda je bil načrt, da se zbudimo zgodaj, vendar je pri dveh majhnih otrocih odhod od doma težko natančno načrtovati,« pove v smehu Rafa in doda: »Ker smo si najprej želeli ogledat grad Turjak, od vodnika s Trubarjeve domačije pa smo izvedeli, da se odpre šele ob 12. uri, se nam niti ni toliko mudilo. Vsekakor pa smo si še pred ogledom gradu želeli ogledati bližnji slap.«
Vsebinske table zgolj v slovenskem jeziku
Tako jim je svetovalo dekle v TIC, Muraisova družina pa se je nadejala številnih smerokazov, ki naj bi jih usmerjali do Bajdinških slapov. »Tukaj se je mobilna številka gospodične iz TIC izkazala za uporabno, kljub vsemu pa smo izgubljeni v gozdu slap zgrešili,« pove Rafa, a doda, da so kljub temu izredno uživali v sprehodu, posneli nekaj čudovitih fotografij in si pustili verjeti, kot je v smehu povedal, da so morda slapovi zaradi pomanjkanja padavin spominjali na majhne brzice. »Ogled gradu v družbi še ene slovenske družine in vodnika, ki jih je vodil tako v slovenskem kot angleškem jeziku, je minil hitro. Žal je bila le polovica vsebinskih tabel v angleškem jeziku,« pove Rafa, ki je otrokoma za spominek kupil lesena meča.
Utrujena, nemirna in lačna otroka sta bila opozorilo, da je čas za kosilo. Odločili so se za restavracijo Pr' Brlogarju. »Poleg tega, da se je restavracija oglaševala na sami cesti, je bila priporočana tudi na spletni strani in v brošuri, ki smo jo že v petek prejeli v pekarnici, kjer smo se ustavili še pred ogledom Trubarjeve domačije. Res pa je, da nas je pritegnil tudi sam medved,« pove v smehu Rafa. Odločitev oziroma izbor restavracije, ki se je specializirala za divjačino, se je izkazala za pravilno. Čeprav je restavracija imela jedilni list samo v slovenskem jeziku, gospodinja pa je imela tudi nekaj težav z angleščino, jim je priporočala jedi, pripravljene iz medveda ali jelena. »Ker nimamo izkušenj z divjačino, nam je priporočala jelenove medaljone in kostanjeve vlivance, ki so bili odlični. Tudi otrokoma so bili všeč. Poleg lokalnega vina, s katerim sva nazdravila, smo si privoščili še sladico; čokoladni mus in vaniljevo kremo s sladoledom in jagodnim prelivom.« Čeprav sta za večerjo izvidnika odštela več, kot sta pričakovala, jima ni bilo žal. Prijaznost gostiteljev pa se je potrdila tudi ob njihovem odhodu, ko so jim priskočili na pomoč zaradi praznega avtomobilskega akumulatorja.
Topel sprejem na kmetiji
Po poznem kosilu je bil čas, da se družina namesti na turistični kmetiji Oblak. »Že pred prihodom smo se dogovorili za lahko večerjo – zgolj juho za otroka, ki je bila odlična. Sprejem je bil topel in počutili smo se res dobrodošle,« pove Rafa in doda, da so v urejenem apartmaju, kjer sta otroka imela ločeno spalnico, hitro zaspali. Ker so bili na kmetiji edini gostje, so se jim prilagodili za zajtrk. »Ob dogovorjeni uri so nam pripravili zajtrk, kjer smo lahko izbirali med različnimi doma narejenimi marmeladami,« pove in nadaljuje, da sta otroka že nestrpno čakala, da si v družbi gostitelja ogledata številne živali, nekaj sta jih lahko tudi nahranila s suhim kruhom.
Ker so si že v petek in soboto praktično ogledali vse, kar so jim svetovali, so se odpravili v Ribnico, vendar drugega od daljšega sprehoda skozi mesto niso doživeli. Čeprav so jim zagotovili, da je Ribnica mesto, kjer še vedno domuje domača obrt lesnih izdelkov, teh niso nikjer zasledili.
Pred ogledom sušilnice sadja v Gradežu, ki je bila žal zaprta, saj je ogled možen le ob najavi, pa so si privoščili kosilo v precej hvaljeni restavraciji Pri Kuklju. »Kosilo je bilo odlično. Tokrat smo si privoščili svinjski medaljon s krompirjem in telečjega z gluhimi štruklji iz kuhanega kvašenega testa, po katerih menda gostilna tudi slovi. Čeprav nisva imela nobenih pripomb k postrežbi, tudi hrana je bila izredno okusna, moram priznati, da me je kosilo Pr' Brlogarju precej bolj navdušilo,« odkrito prizna Rafa.
In medtem ko so starši načrtovali nov izvidniški podvig, sta Ruth in Gabriel na zadnjih sedežih že počasi zapirala oči. »Dan je bil res zelo aktiven za vse nas, zato smo se usmerili proti Ljubljani. Odločeni, da se na turistično kmetijo Oblak, skupaj s prijatelji, zagotovo še vrnemo. Morda za več dni, saj je narava in tudi ljudje, ki smo jih spoznali, nekaj, kar je vredno ponovnega obiska.«
