Po elektronski pošti je rezerviral hostel v Križevcih, kar se je kasneje izkazalo za dobro potezo, pove, saj je bil to ekohostel, kjer je mogoče najeti kolesa, v ospredju je trajnostna naravnanost, povsod je na voljo brezžična povezava, bilo je čisto in mirno. Nato se je lotil pridobivanja informacij o samem kraju, kar pa se je izkazalo za veliko trši oreh, saj so vsi podatki na spletu v slovenščini in ne angleščini.
»Kot sem kasneje razumel ljudi, je za večino v teh krajih prvi tuji jezik nemščina, ki pa ga sam ne razumem. Morda bi to lahko pojasnilo, zakaj ni toliko informacij v angleščini. Imel sem nekaj splošnih idej, kaj bi lahko počel v Križevcih, a sem bil pripravljen svoj načrt tudi spremeniti, če bi se našlo kaj zanimivejšega ter me potegnilo v tamkajšnje dogajanje in okolje,« pojasnjuje prve korake odkrivanja prleškega kraja Antonio.
Ferragosto: zamaški in zastoji
S prijateljem sta se odpravila v Križevce 15. avgusta. »To je v Italiji, od koder prihajam, zelo popularen praznik, ferragosto, najsi z verskega vidika ali zgolj kot dan, ko gredo ljudje na izlete, preživljajo čas s svojo družino. Zato je bilo toliko zanimiveje, ko sem na eni od spletnih povezav ob geslu ferragosto dobil zadetek: prometni zamaški in zastoji. A potem se je izkazalo, da gneče na avtocesti ni bilo, potovanje v Prlekijo je potekalo gladko in ko sva prišla v Križevce, je bilo vse mirno. Kraj in hostel je bilo preprosto najti, označbe so dobre,« pripoveduje Antonio o prvem stiku s krajem, o katerem pa pred samim odhodom ni vedel nič posebnega, navsezadnje je bil tudi prvič v tem delu Slovenije med Dravo in Muro.
»Vedno, ko potujem, skušam odkriti posebnosti nekega mesta ali vasi. V tem primeru sem Križevce povezal z velnesom in spaji, z naravo, raznolikostjo in telesno aktivnostjo. Tako sva šla s prijateljem en dan v spa, drugi dan pa s kolesom odkrivat pokrajino proti Jeruzalemu. Zdi se mi dobro, da se prilagodiš kraju, kamor potuješ. Saj kaj pa je turizem drugega, kot da počneš nekaj, česar po navadi ne počneš, in se prilagodiš kraju, kjer si? Takšen je torej moj pristop, da najdem nekaj lokalnega in posebnega iz mesta ali regije, kjer sem,« pove Antonio.
Na nogometni stadion
V Križevcih sta najprej poiskala hostel, se nastanila in lastnika povprašala po turističnoinformacijskem centru. »Turistični urad sem kar jaz,« jima je dobre volje odvrnil lastnik hostla in tako sta izvidnika pri njem dobila vse informacije, ki sta jih potrebovala, ter nasvete, kaj lahko počneta. Svetoval jima je tudi bližnjo gostilno Zorko, kamor sta se nato odpravila na kosilo. »Že v gostilni sva dobila občutek, in to se je potrjevalo ves dan, da je v teh krajih dobro ravnotežje med ceno in kakovostjo. Saj je lahko tudi drago, a cene vseeno niso tako visoke. V vseh gostilnah sva naročila nekaj, kar je povezano s tisto gostilno, in tako sva pri Zorku naročila ploščo zorko, na kateri sta bila pečeno meso in pečen krompir, ter svežo zelenjavo. Poskusila sva tudi lokalno verzijo prekmurske gibanice, torej prleško gibanico, ki je bila zelo okusna. Pila sva belo vino, ki je bilo dobro, a ker nisem strokovnjak za vino, kaj več od tega ne morem povedati,« pojasni Antonio.
Po kosilu sta se odpravila v Terme Banovci, potem pa je Antonio naredil nekaj, kar naredi vedno, ko potuje. Obiskal je nogometni stadion v Veržeju. »Sem nogometni navdušenec, to je moja strast in tudi službeno sem povezan z nogometom. Ko grem na stadion, je to na eni strani izkušnja, ki je enaka povsod, na drugi strani pa je povsod drugačna. Tudi ko potujem v mesta, vedno vzamem javni promet, najsi je to podzemna železnica ali kaj drugega, ker se mi zdi, da tako postanem del mesta. Ker poznam nogometni sistem v Sloveniji, sem bil pripravljen na to, da stadion v Veržeju ni San Siro ali Maracana, a kot sem rekel, je v slogu kraja. Prepričan sem, da ni grdih krajev, so le leni popotniki, in povsod lahko najdeš kaj pametnega, kar lahko počneš. Jasno pa je, da če greš v Križevce, potem iščeš nekaj podeželskega, naravo, sprostitev, Las Vegasa tu pač ne moreš pričakovati,« meni Antonio.
V Veržeju sta si ogledala še mlin in otok ljubezni, kjer je mogoče kupiti tudi spominke. »Vsi pravijo, da imate v Sloveniji en sam otok, toda vidite, to ne drži,« je bil navdušen izvidnik in razložil, da so na otoku bar, igrala za otoke, vtis pa je nanj naredil tudi evropski projekt, s pomočjo katerega se trudijo naseliti nekatere živalske in rastlinske vrste in tako poskrbeti za čim večjo naravno raznolikost.
Ker je bilo v soboto vreme nestanovitno in je zvečer deževalo, sta ta čas preživela v hostlu in tako izpustila večerjo, nato pa sta se na prigrizek odpeljala v Ljutomer. Bilo je tako pozno, da je bilo vse drugo zaprto in vse, kar sta lahko dobila, je bil kebab. Preživela sta tudi prijeten večer v hostlu, ki nikakor ni bil prazen. Kot pove Antonio, je bilo nekaj italijanskih družin, nekaj Slovencev in skupina Primorcev, s katerimi so se skupaj z lastnikom hostla podružili v večernih urah.
Ravnina in gričevje dopolnita sliko Slovenije
Naslednje jutro sta odšla na kavo in zajtrk v bližnji bar in pekarno, saj so v hostlu ponujali zajtrk le za večje skupine, nato pa sta se s kolesi odpravila proti Ljutomeru in Jeruzalemu. Turističnoinformacijski center v Ljutomeru je bil v nedeljo zaprt, je bil pa odprt v Jeruzalemu. A ker je bil to zadnji dan, sta se tam ustavila le za malo časa. »Videla sva, da prodajajo spominke, vino, bučno olje, dobila sva letake in nasvete, kam iti na kosilo,« reče Antonio, ki ga je navdušilo tudi samo ime Jeruzalem. »Če bi vprašali tujce, kje je Jeruzalem, bi jih veliko odgovorilo, da v Aziji. A obstaja še eden, v vinorodnih območjih, med griči, in to je zanimivo,« reče izvidnik. Na kosilo sta se odpravila v gostišče Taverna, ki so ga priporočili tako lastnik hostla kot tudi v TIC Jeruzalem. Naročila sta prleško pečenko, telečji zrezek z omako, ki je bila zopet hišna posebnost, pila sta vino. Kot pove Antonio, je bila hrana okusna.
Ogledala sta si tudi Ljutomer, park prvega slovenskega tabora, kjer je zaživela ideja o zedinjeni Sloveniji, pokukala v tamkajšnjo cerkev, se seznanila z Grossmannovim filmskim festivalom, ki poteka julija prav v Ljutomeru. Na poti nazaj pa se jima je pokvarila veriga na kolesu in potem sta pešačila do Križevcev. Toda Antonio le skomigne, češ, nič zato. »Če ne greš iz hiše, se ti ne more nič zgoditi,« reče.
Čeprav izvidnika nista imela velikih pričakovanj, se je na koncu izlet v Križevce izkazal kot zabaven, območje pa vredno raziskovanja. »Zame je bila zanimiva tudi pokrajina, kajti prva slika tujcev o Sloveniji je pač Triglav, morda še morje in Primorska, Ljubljana, ker sem pač kot Italijan bolj orientiran v ta del Slovenije. A ta ravnina in gričevje dopolnita sliko države in je nekaj, česar ne povežemo takoj s Slovenijo. Predvsem se mi je zdelo krasno videti mlin v Veržeju in otok ljubezni,« pove Antonio in doda, da je dobil občutek, kot da ni povsem običajno, da bi ljudje v tem delu države govorili angleško, zato je mogoče zaznati na začetku malce strahu z njihove strani, a po drugi strani tudi veliko zaupanja, zato ta strah ne sme biti narobe razumljen. »Čeprav komunikacija ni bila tekoča, so ljudje skušali govoriti z nama in lahko smo se sporazumeli, tako v gostilni kot v pekarni, zato težav nisva imela. A to lahko pričakuješ. Ko greš na podeželje, ne moreš pričakovati, da bodo ljudje tekoče govorili tuje jezike, in čeprav so skušali govoriti z mano nemško, pa tega jezika ne razumem jaz,« še pove Antonio in navdušeno doda, da sta s prijateljem zelo od blizu videla tudi štorkljo, ptico, ki jo brez dvoma najprej povežemo s panonsko ravnico.
