Spletno stran je pogledal pred odhodom in ocenil, da je pregledna. Nekatere podatke si je natisnil in jih vzel s seboj na izlet. Vožnja je bila tekoča, brez težav sta se pripeljala v Križevce, ki so dokaj blizu avtoceste. Turističnega informacijskega centra v Križevcih nimajo, to je izvedel že na spletu, najbližji TIC je v Veržeju.
»Tam so osredotočeni seveda na svojo občino, o kateri so mi podali veliko podatkov in tiskanega gradiva, o Križevcih pa so povedali le nekaj malega. Razumljivo. Sprašujete, ali so bili prijazni? Hmm, glede na to, da je bilo zelo vroče, je bilo seveda vse skupaj precej ležerno. No, recimo, da ni izstopalo iz povprečja.«
Že na spletni strani je opazil namig, naj obišče gostilno Zorko, kosilo v tej gostilni je predlagala tudi tajnica na občini: »Ker ni bilo TIC, sva šla v občinsko stavbo, kjer je bila izredno prijazna tajnica, ki nama je dala tudi kar nekaj gradiva o Križevcih – kraju in občini. No, da se vrnem h kosilu. Namesto goveje ali gobove juhe sva želela za predjed pokusiti bograč, vendar ga nisva dobila le za pokušino, ampak krepko porcijo. Nato pa sva naročila telečje in svinjske zrezke, ajdove žgance... Ali je bila hrana okusna? Takole bom rekel – lahko rečem, da sem kar specialist za žgance. Če se ajdovi žganci tam pripravljajo tako, kot sem dobil postrežene, potem je v redu, sicer pa...«
Alojz Pungerčar se je nato s sopotnico odpeljal v Banovce: »Veste, tam si lahko izposodiš kolesa, s kolesom pa lahko brez večjega napora prekolesariš vsaj trikotnik Križevci–Banovci–Veržej. Ogledovanje krajev in znamenitosti s kolesom je prav prijetna izkušnja.« Ustavila sta se tudi pri kužnem znamenju, v spominu pa sta jima ostali vsaj še dve stvari; prvič, ko sta se ustavila pri neki zelo zanimivi hiši, pa ju je tam živeča šivilja, ki ima dva sinova, takoj povabila, naj sedeta na klop v senci, kjer so se potem še dolgo pogovarjali: »Prav polepšala nama je dan ta prijazna gospa.«
Drugi spomin pa se nanaša na slavnega krajana dr. Matijo Slaviča, prevajalca svetega pisma iz hebrejščine, izvedenca za Prekmurje, profesorja in dekana na teološki fakulteti in rektorja ljubljanske univerze, znamenitega slovenskega biblicista in narodnoobrambnega delavca: »Prav presenetilo me je, ker tako malo piše o njem na spletni strani, še bolj pa, ker ga ljudje, domačini, očitno ne poznajo več. Tudi spomenik je 'skrit' za grmovjem in prav potruditi sem se moral, da sem ga našel. Škoda, na svoje znane ljudi iz preteklosti bi lahko bili, pravzaprav bi morali biti veliko bolj ponosni.«
O samem izletu sta, ko sta potegnila črto, lahko rekla le pohvalne besede, dan, pa čeprav je bil zelo, zelo vroč, sta preživela izrazito lepo. vav
