Pred 1500-glavim občinstvom je Laibach, prva »zahodna« rock skupina, ki je nastopila v Severni Koreji, v sredo zaigral devet oziroma deset pesmi (»žvižgače« so izvedli dvakrat) in s slabo uro dolgim koncertom deželi severno od demilitarizirane cone pokazal, da obstaja tudi drugačna glasba, kot so je vajeni. Če je bil to namen Laibachovega obiska ob 70. obletnici severnokorejske osvoboditve izpod Japonske, mu je uspelo. »Na svetu obstaja veliko različnih zvrsti glasbe. Zdaj vemo, da obstaja tudi takšna,« je po koncertu hladen kot špricer povedal eden od poslušalcev. Po poročanju ekipe Pop TV, ki je zasedbo pospremila v Pjongjang, je koncert, čeprav naj bi nekateri med poslušalci tudi spali, sklenile stoječe ovacije, a nam to ne pove mnogo o uspehu koncerta. Ploskanje je bilo namreč zapovedano.
Veliki vodja Kim Džong Un se nastopa ni udeležil. Če je želel ujeti reprizo, je bil razočaran, saj je bila ta odpovedana. Namesto Laibacha je v četrtek nastopil slovenski elektronski synthpop duet Silence, ki je sodeloval pri Laibachovem albumu Volk (2006). Tokrat je nastopil ob spremljavi severnokorejskega pevskega zbora in po poročanjih požel precej bolj doživete aplavze. Uradni razlog odpovedi Laibachovega drugega nastopa so bile tehnične težave, ki so oteževale že prvega, in ne kakšna samovolja nezadovoljnega cenzorja. Slednji je pečat pustil že pred nastopom. Sprva naj bi prepovedal izvedbo skladb Eat liver, Koran in Final countdown, a so na koncu glede zadnje sprejeli kompromis, cenzor pa je naknadno črtal priredbo severnokorejske uspešnice We are going to Mount Paektu. Moteč je bil neprimeren tempo. Poleg omenjenih skladb je cenzor prepovedal tudi nekatere videoprojekcije, ki spremljajo Laibachov nastop. Te naj bi bile preveč agresivne. To je bil tudi razlog za izhodiščno nestrinjanje z izvedbo Final countdown.
Britance zmedli »slovaški fašisti«
Ravno agresivnost Laibachove glasbe pa je še pred severnokorejskim cenzorjem padla v oči zahodnim medijem. Slednji, sicer vajeni poročati o prodornih angleških ali ameriških glasbenih zasedbah, ki v izolirane ostanke globalnega komunizma prinašajo rokenrol in z njim baklo svobode ter vetrc sprememb, so se ob vesti, da bo v Severni Koreji ta čast pripadla slovenski art skupini Laibach, očitno precej zmedeno spogledali. Ne zgolj zato, ker bi v vlogi Laibacha pričakovali kakšne The Rolling Stones, temveč ker za skupino mnogi nikdar niti niso slišali. To so odražali tudi prispevki. V sredo se je še posebno izkazal britanski portal Daily Mail z zapisom, da so kot prva zahodna rock zasedba v Severni Koreji nastopili slovaški fašisti.
V Spieglu je bila zasedba označena za nekoč kontroverzno avantgardno silo, ki je s časom nasedla lastni formi in pozabila, da je ta že dolgo preživeta. Članek se bere kot delo avtorja, ki je povsem ponotranjil ideologijo, da je s padcem berlinskega zidu umrla tudi ideologija sama, pri tem pa pozabil, da je prav v svetu, v katerem velja takšno prepričanje, Laibach še bolj nepogrešljiv. Mešanje komunističnih in fašističnih simbolov v času odkrito totalitarnega režima je pravzaprav zgolj pobalinstvo v primerjavi z razkrivanjem očem skritih totalitarnih momentov našega krasnega novega svobodnega neoliberalnega sveta, v katerem pravice kapitala teptajo demokracijo na periferiji svobodne Evrope.
Prelom ali udomačenje?
Kljub temu ni rečeno, da je Laibachu subverzija uspela tudi v primeru severnokorejskega režima. Na to je opozoril odličen članek v Die Zeit. Tako kot Slavoj Žižek rad opozarja, da je bila Beethovnova Oda radosti predvajana tako v komunističnih kot fašističnih krogih, danes pa je neuradna himna EU, in Mladen Dolar dodaja, da glasbi preprosto ne gre zaupati, saj lahko prevzame sporočilo vsakršnega konteksta, je Laibach s priredbo skladbe skupine Queen One vision v Geburt einer Nation pokazal, da to velja tudi za besede.
Vprašanje, ki se poraja ob Laibachovem nastopu v Severni Koreji, je torej – kaj je močnejše? Laibachova subverzija obstoječih struktur oblasti ter razkrinkanje, da je Severna Koreja zgolj svoj lastni resničnostni šov, ali novorek Severne Koreje, ki želi glasbo in besedila ukrasti avtorjem in jih poslušalcem ponuditi lično udomačene v nastop, ki je približno tako subverziven kot tamkajšnja TV-poročila? Saj veste, kaj je bil smisel nadzora v Orwellovem romanu 1984. Ni pomembno, kaj počnete, kaj berete in kaj poslušate. Pomembno je, kaj si ob tem mislite.
